Severance pay claim dismissed as non-compensatory debt subject to five-year limitation period instead of ten-year tort period.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Higher Labour and Social Court dismissed the appeal against a first-instance judgment ordering the employer to pay severance arrears. The employer argued the claim was time-barred under tort limitation rules, but the court found the claim was a contractual debt, not compensation for damage. Consequently, the court applied the five-year general limitation period, which had not yet expired at the time of filing.
Legislator headnote
AI generated36. f člen ZDR; 371. člen ZOR: Severance pay under the Labour Relations Act is a contractual monetary debt rather than compensatory damages for unlawful conduct, thus subject to the five-year general limitation period instead of the ten-year period for tort claims.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.
[JEDRO]
Izplačilo odpravnine po 36. f. členu ZDR ni odškodninska terjatev, saj ne gre za škodo, ki bi bila delavcu povzročena z nezakonitim ravnanjem, ampak gre za plačilo denarne terjatve, za katero velja petletni zastaralni rok.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Kopru razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova odpravnine kot trajno presežnemu delavcu znesek 239.136,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 25.10.1992 dalje in mu povrniti stroške postopka v višini 72.078,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 18.11.1998 dalje v roku 8 dni pod izvršbo. Višji zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo.
Zoper navedeno tožbo, zoper ugodeni del, se pritožuje tožena stranka smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe.
Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da je sodba preuranjena in je treba tožbeni zahtevek obravnavati kot odškodninski zahtevek. Zato je zastaranje potrebno obravnavati skladno z določbami o zastaranju odškodninskih zahtevkov. Takšen zahtevek je zastaral, kot je tožena stranke že ugovarjala v postopku pred sodiščem prve stopnje; ne sprejema razlogovanja zapadlosti terjatve ter s tem priznanje obrestnega zahtevka in ji ni moč naprtiti bremena zamude. Tožniku bi šle zamudne obresti eventualno od vložitve zahtevka dalje.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošni zastaralni rok, smiselno v skladu s 371. členom ZOR. Izplačilo odpravnine po 36. f členu ZDR ni odškodninska terjatev, saj ne gre za škodo, ki bi bila delavcu povzročena z nezakonitim ravnanjem, ampak gre za plačilo denarne terjatve, ki bi jo tožena stranka že morala izpolniti. Zato uporaba določb o zastaranju odškodninske terjatve ni utemeljena, kot uveljavlja pritožba. Petletni zastaralni rok je začel teči z dnem, ko je bila dolžna tožena stranka tožniku plačati odpravnino. Zastaralni rok, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, še ni potekel, ko je bila vložena tožba.
Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato je dolžan tožnik nositi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.