Labor court dismissed claim on assignment contract; case remitted to general jurisdiction court for civil dispute.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (2. odstavek izreka) se razveljavi in zadeva odstopi stvarno pristojnemu Okrajnemu sodišču Maribor v nadaljnji postopek.

[JEDRO]

Delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o terjatvi iz asignacijske pogodbe, saj ne gre za spor med delavcem in delodajalcem iz delovnega razmerja oz. v zvezi z delovnim razmerjem, niti za katerikoli drug spor, opredeljen v 4. členu zakona o delovnih in socialnih sodiščih, temveč gre za civilni spor, ki sodi v stvarno pristojnost sodišča splošne pristojnosti v skladu z 99. členom Zakona o sodiščih.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 139.117,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.6.97 dalje do plačila (1. odstavek izreka), v presežku, tj. glede zneska 268.267,50 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odstavek izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje Delovnemu sodišču v Mariboru. V pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 4. in 13. točke 354. člena ZPP, ker je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo dolga iz asignacijske pogodbe z obrazložitvijo, da odločanje o tovrstnem pravnem poslu ne sodi v okvir stvarne pristojnosti delovnega sodišča.

Pritožnik meni, da bi v takem primeru sodišče moralo zadevo odstopiti v odločanje stvarno pristojnemu sodišču, ne pa odločiti o zadevi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o terjatvi iz asignacijske pogodbe, saj ne gre za spor med delavcem in delodajalcem iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, niti za katerikoli drug spor, opredeljen v 4. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94). Gre za civilni spor, ki sodi v stvarno pristojnost sodišča splošne pristojnosti v skladu z določbami 99. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94, 45/95).

Po določbah 15., 17. in 21. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l.

SFRJ, št. 4/77, 27/90) mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Če se izreče za stvarno nepristojno, mora po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo del tožbenega zahtevka, to je razsodilo o zadevi, čeprav za odločanje ni stvarno pristojno, je bistveno kršilo določbe postopka in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 4. točke 1. odstavka 354. člena ZPP, kot pravilno opozarja pritožba.

Ker je uveljavljani pritožbeni razlog podan, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 1. odstavka 369. člena ZPP razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter zadevo odstopilo v nadaljnje reševanje pristojnemu Okrajnemu sodišču v Mariboru.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).