Appeal court partially allowed termination suspension and increased severance pay based on gross salary interpretation.

Pritožbi tožeče stranke se v celoti, pritožbi tožene stranke pa se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v 1., 2. in 5. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da se v tem delu glasi: "1. Odločba disciplinske komisije tožene stranke z dne 11.12.1995 ter sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 15.1.1996 se delno spremenita tako, da se izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odloži za dobo šestih mesecev.

2. V ostalem se zahtevek za razveljavitev navedene odločbe in sklepa tožene stranke zavrne.

5. Tožena stranka je dolžna tožniku plačati 135.282,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.6.1996 do plačila v 8 dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne" sklep o stroških postopka v 4. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje pa se spremeni tako, da se znesek 73.285,00 SIT zviša na znesek 93.955,00 SIT, ki ga je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1998 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 22.500,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

[JEDRO]

Panožna kolektivna pogodba grafične dejavnosti (Ur.l. RS št. 20/95) v 65. členu določa, da delavcu ob upokojitvi pripada odpravnina v višini najmanj treh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje. Ker v tem členu ni izrecno navedeno, da je osnova za izračun odpravnine neto plača, je potrebno za osnovo upoštevati bruto plačo v skladu z določbo 2. odstavka 41. člena iste panožne pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se odločba disciplinske komisije spremeni glede izreka disciplinskega ukrepa tako, da se tožniku izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ki se ne bo izvršil, če delavec v preizkusni dobi šestih mesecev ne bo storil nobene hujše kršitve delovnih obveznosti (1. tč.

izreka). Sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 15.1.1996 je razveljavilo (2. tč. izreka) in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi spremenjene disciplinske odločbe, ampak je trajalo do 31.5.1996 (3. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati 504.574,30 SIT z zakonitimi zamudimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, navedenih v izreku sodbe, do plačila ter od navedenih neto zneskov plač plačati pripadajoče davke in prispevke ter mu povrniti stroške postopka v znesku 73.285,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo (4. tč. izreka).

Tožbeni zahtevek na plačilo zneska 142.160,40 SIT s pp je zavrnilo (5. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge in vlaga pritožbo zoper 5. točko sodbe sodišča prve stopnje ter odločitev o stroških postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da naloži toženi stranki v plačilo razliko odpravnine v višini 135.282,20 SIT ter jo zaveže, da mora tožeči stranki povrniti vse stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1998 dalje ter nadaljnje stroške postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odpravnino ob upokojitvi v višini treh povprečnih neto plač v gospodarstvu RS, kot to določa 44. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Tožnik pa odpravnino zahteva skladno s panožno kolektivno pogodbo, to je Kolektivno pogodbo grafične dejavnosti (Ur. l. RS, št. 20/95), ki je za tožnika ugodnejša od takrat veljavne splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Skladno s 65. čl. panožne kolektivne pogodbe v zvezi z 2. odst. 41. čl. iste kolektivne pogodbe delavcu ob upokojitvi pripada odpravnina v višini najmanj treh povprečnih plač, izplačanih v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekle tri mesece in sicer treh bruto plač, saj v navedenem členu ni določeno, da gre za neto zneske. Zato tožniku pripada odpravnina v višini 346.877,00 SIT.

Tožena stranka se pritožuje zoper 1., 2., 3. in 4. točko izreka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. V pritožbi navaja, da je tožnik 28.11.1995 najprej odklonil delo po naročilu nadrejenega, nato pa ga je še udaril in podrl na tla. Zaradi zdravstvenih težav je bil tožnik dlje časa deležen pomoči in razumevanja, z napadom na nadrejenega pa je bil tolerančni prag presežen. Zato sodišče ni imelo zakonite podlage za poseg v odločitev disciplinske komisije, s humanim pristopom do tožnika pa je prizadelo druge delavce tožene stranke, ki kljub intenzivnemu delu nimajo zanesljive socialne varnosti. Možnost spremembe disciplinskega ukrepa je v sodnem postopku določena za primere, kadar obstajajo tehtne olajševalne okoliščine, zaradi katerih je realno pričakovanje, da bo delavec svoj odnos do dela spremenil. V obravnavanem primeru, ko je bil tožnik invalidsko upokojen, pa je odločitev sodišča prve stopnje čista konstrukcija.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena v celoti, pritožba tožene stranke pa le delno.

Tožniku je dokazana očitana hujša kršitev delovnih obveznosti po 1. in 19. alinei 43. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev podjetja T., ki jo je storil s tem, da je 28.11.1995 odklonil delo, ki mu ga je odredil vodja tehničnega področja ing. C. M., nato pa je C. M. fizično napadel in ga podrl na tla, ponoven napad pa so preprečili sodelavci. Ob ugotovitvi, da so v obravnavanem primeru podane olajševalne okoliščine na strani tožnika, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je najstrožji disciplinski ukrep potrebno omiliti in pogojno odložiti njegovo izvršitev. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo tožnikovo zdravstveno stanje, ki je razvidno zlasti iz dopisa lečeče zdravnice dr. B. S., ter dejstvo, da je bil tožnik tokrat prvič disciplinsko obravnavan, svoje ravnanje pa je obžaloval. Tudi po stališču pritožbenega sodišča so navedene olajševalne okoliščine tako tehtne, da je pogojna odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja utemeljena, pri čemer ni mogoče pritrditi pritožbi tožene stranke, da naj bi bila sprememba disciplinskega ukrepa nezakonita, ker pogojni ukrep ne more doseči svojega namena zaradi kasnejše invalidske upokojitve tožnika. Če je izrečeni ukrep prestrog in neprimeren, ker delodajalec ni upošteval olajševalnih okoliščin in je zato zmotno uporabil materialno pravo, mora sodišče sklepe disciplinskih organov spremeniti in se lahko odloči tudi za pogojno odložitev izvršitve disciplinskega ukrepa, če so zanjo podani zakonski pogoji, ne glede na to, ali delavec uveljavlja reintegracijski zahtevek ali ne.

Kljub navedenemu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, ki je po vsebini sicer odločilo pravilno, deloma zmotno uporabilo materialno pravo, oz. je napačno oblikovalo izrek sodbe v 1. in 2. točki. Napačno je ravnalo, ker je na eni strani spremenilo odločbo disciplinske komisije z dne 11.12.1995 glede disciplinskega ukrepa tako, da je izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za šest mesecev (1. točka izreka), na drugi strani pa razveljavilo sklep delavskega sveta z dne 15.1.1996 (2. tč. izreka). V obravnavanem primeru namreč ni bilo nikakršnih razlogov za razveljavitev celotnega dokončnega sklepa tožene stranke. V sodnem postopku je v skladu z 2. točko 1. odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št.

19/94) dopustna sprememba odločitve disciplinskih organov glede disciplinskega ukrepa, vendar mora zajeti oba sklepa - tako sklep disciplinske komisije kot tudi dokončni sklep, s katerim je bilo odločeno o ugovoru delavca (sprememba odločitve o disciplinskem ukrepu je v bistvu delna razveljavitev sklepov disciplinskih organov, pri čemer sodišče v tem delu samo odloči o disciplinskem ukrepu, v ostalem - glede obstoja kršitve, disciplinske odgovornosti ... pa sklepa ostaneta v veljavi).

Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in delno spremenilo izpodbijano sodbo v 1. in 2. točki izreka, tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

Pritožba tožnika, ki se zavzema za plačilo odpravnine ob upokojitvi v višini treh bruto plač v gospodarstvu v RS in poleg dosojene odpravnine zahteva še razliko v znesku 135.282,20 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od 15.6.1996 dalje, pa je utemeljena. V 3. točki 44. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS št.

39/93) je določeno, da delavcu ob upokojitvi pripada odpravnina v višini treh povprečnih mesečnih neto plač v gospodarstvu RS za pretekle tri mesece, oz. v višini treh povprečnih mesečnih neto plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje. Panožna Kolektivna pogodba grafične dejavnosti (Ur.l. RS št. 20/95) pa v 65. členu določa, da delavcu ob upokojitvi pripada odpravnina v višini najmanj treh povprečnih plač, izplačanih v gospodarstvu RS za pretekle tri mesece, oziroma v višini najmanj treh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje. Ker v tem členu ni izrečno navedeno, da je osnova za izračun odpravnine neto plača, je potrebno za osnovo upoštevati bruto plačo v skladu z določbo 2. odstavka 41. člena iste panožne kolektivne pogodbe, na katero pravilno opozarja pritožba tožeče stranke. Po navedeni določbi so vsi zneski v tej kolektivni pogodbi, ki se nanašajo na plače, nadomestila in druge osebne prejemke, v bruto zneskih, če ni v posameznem členu izrečno določeno, da gre za neto zneske (v 66. členu iste kolektivne pogodbe je npr. določeno, da delavcu pripada solidarnostna pomoč v višini povprečne neto plače v gospodarstvu RS za pretekle tri mesece). To pa pomeni, da je tožnik upravičen do razlike v odpravnini do višine treh bruto plač v gospodarstvu RS, ki jo uveljavlja s pritožbo, kakor tudi do povrnitve celotnih stroškov postopka na prvi stopnji, ki znašajo 93.955,00 SIT in ki so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in v skladu z določbami 153. in 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90), pri čemer je tožeča stanka upravičena tudi do zamudnih obresti od priznanih stroškov od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke v celoti, pritožbi tožene pa le delno, ter v skladu z določbami 368. člena in 4. točke 373. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbe, odmerjene v skladu z veljavno odvetniško tarifo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).