Appeal dismissed: voluntary waiver of severance pay upheld despite alleged employer pressure and alternative job offers.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ne gre za napako volje pri tožnici, ki se je odpovedala pravici do odpravnine zaradi trajnega presežka, ker naj bi ji delodajalec predočil, da bo morala zaradi zaprtja poslovalnice nadomeščati odsotne delavke v drugih poslovalnicah (tudi v drugih krajih), namesto odpravnine pa ji je "povišal" plačo za zadnje tri mesece dela, zaradi česar je prejemala višje nadomestilo na zavodu za zaposlovanje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo odpravnine v znesku 928.800,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1996 dalje do plačila ter zahtevek za plačilo stroškov postopka. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.000,00 tolarjev, v roku 8 dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je toženka v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja in plačila odpravnine ravnala nemoralno, zaradi česar je upravičena do izplačila odpravnine. V zvezi z ravnanjem tožene stranke sicer ni bilo zaslediti neposredne prisile, čeprav je prisila obstajala že v tem, da je tožnici povedala, da jo bo razporejala iz kraja v kraj, iz trgovine do trgovine, celo z možnostjo razporeditve v Novo Gorico.

Sprašuje se, ali tega ni mogoče šteti za moralno izsiljevanje in kršitev njenih ustavnih pravic. Tožnica ni vedela, ali bo zdržala pritisk nenehnega prerazporejanja, ki bi v končnem postopku pripeljal do tega, da bi izgubila voljo do nenehnega prilagajanja in bi bila prisiljena sama podati izjavo o prenehanju delovnega razmerja. Bila je pred tem, da sprejme manjše zlo, saj je bila psihično že zelo utrujena in je pristala na to, da je bila opredeljena za trajno presežno delavko in se odpovedala pravici do odpravnine. Trdi, da ji ob podpisu dogovora o načinu izplačila odpravnine niso natančno predočili, čemu se odpoveduje in tudi ne, koliko bo dobila v zamenjavo, oz. koliko bo izgubila. Če bi sodišče izračunalo, koliko nadomestila je dobila na zavodu vsa leta v zameno za odpoved odpravnini, bi ugotovilo, da je bil znesek odpravnine bistveno višji od zneska, ki ga je prejela kot povečano nadomestilo pri zavodu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov, niti razlogov, na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis, v času odločanja pritožbenega sodišča pa glede na določbo 498. čl. ZPP - Ur.l. RS št. 26/99). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi popolno in natančno ugotovilo vsa relevantna dejstva in sodbo tudi izčrpno obrazložilo, tako da se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na to obrazložitev.

Tožnica niti v pritožbi ne navaja, da bi bil njen podpis na dogovoru o načinu izplačila odpravnine z dne 1.10.1995 kakorkoli izsiljen, da bi bila ob podpisu tega dogovora v zmoti, pod vplivom sile, grožnje, ali prevarana. Tožnica se je torej zavedala, kaj podpisuje, pri čemer to ni bila njena edina možnost, saj ji je tožena stranka omogočila razporeditev na drugo delovno mesto. Tožnica ne more govoriti o nemoralnem postopanju tožene stranke, ki ji je ponujala razporeditev na drugo delovno mesto, obenem pa je le dopustila možnost, da se odloči tudi za to, da se jo opredeli za trajno presežno delavko, ki ji bo prenehalo delovno razmerje. Po tem pa se prijavi na zavodu za zaposlovanje, kjer bo glede na dogovor s toženo stranko o višjih plačah v zadnjih treh mesecih dejansko upravičena do višjega nadomestila. Pritožbeno sodišče sicer tožnici verjame, da je bila pred dilemo kaj storiti, posebno, če ji je bilo res rečeno, da bo nadomeščala trgovke po raznih poslovnih enotah, vendar tudi to še ne pomeni, da ni imela možnosti izbire, pa tudi tega, da ji je bila odvzeta možnost ugovarjanja eventualnim napačnim odločitvam tožene stranke v zvezi z njeno razporeditvijo na drugo delovno mesto. V pritožbi se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da bi bilo potrebno opraviti kakršnokoli primerjavo med višjim nadomestilom, ki ga je dobila pri zavodu za zaposlovanje zaradi povečanja plač v zadnjih treh mesecih in višino odpravnine, ki se ji je odpovedala, saj tudi takšen izračun ne bi v ničemer mogel spremeniti tega, da je prostovoljno podpisala dogovor v zvezi z izplačilom oz. odpovedjo odpravnini, ki bi ji pripadala v skladu s 36.f čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93).

Glede na navedeno in v skladu z določbo 368. čl. ZPP/77 je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnica s pritožbo ni priglasila.