Appeal allowed: Temporary enforcement order lapse requires creditor's request, not court ex officio, under ZIZ.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court reversed the first-instance judgment that had suspended enforcement proceedings ex officio due to the lapse of the temporary enforcement order. The creditor argued the lower court misapplied the law by failing to recognize that such a lapse can only trigger suspension upon the debtor's request, not the court's own initiative. The court agreed, ruling that the statutory provision governing this scenario mandates a debtor's application rather than allowing automatic suspension by the court.
Legislator headnote
AI generated1. odstavek 76. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; 1. odstavek 278. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju: When the time limit for a temporary enforcement order expires, enforcement proceedings may only be suspended upon the debtor's request, not ex officio by the court.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.
Dolžnik mora upniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 24.033,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2000 dalje do plačila.
[JEDRO]
Če je potekel čas, za katerega je bila izdana začasna odredba kot izvršilni naslov, izvršilnega postopka ni mogoče ustaviti po uradni dolžnosti po čl. 76/1 ZIZ, ampak le na predlog upnika po čl. 278/1 ZIZ.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izvršilni postopek ustavilo z obrazložitvijo, da izvršilni naslov, na podlagi katerega je upnik vložil predlog za izvršbo, ne obstaja več, ker je pravdna zadeva opr. št. I P 167/95 bila z dnem 24.2.1999 pravnomočno končana.
To odločitev je oprlo na določbo 1. odst. 76. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).
Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil upnik iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožniku (verjetno mišljeno pritožniku oz. upniku), pa naloži, da upniku povrne pritožbene stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča druge stopnje dalje do plačila. V obrazložitvi svoje pritožbe upnik med drugim navaja, da je odločitev prvostopnega sodišča napačna, saj ZIZ v 1. odst. 76. čl. določa, da poleg drugih primerov, ki so določeni v zakonu, sodišče ustavi izvršbo po uradni dolžnosti tudi, če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, oziroma če je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Vendar pa izvršilni naslov, na podlagi katerega je upnik vložil izvršilni predlog, torej sklep o začasni odredbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8.6.1995, opr.
št. I P 167/95 ni bil niti pravnomočno odpravljen, niti spremenjen, niti razveljavljen, niti izrečen za neveljavnega. Prvostopno sodišče je tako napačno uporabilo materialno pravo. Navedeni sklep o začasni odredbi je v 2. odst. izreka res določal, da začasna odredba velja do pravnomočne rešitve te pravdne zadeve. Izrek o trajanju začasne odredbe je bil utemeljen v določilu 272. čl. Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP). ZIZ pa v 1. odst. 278. čl. sodišču omogoča, da na dolžnikov predlog ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja, med drugim tudi v primeru, če je čas, za katerega je bila izdana začasna odredba, potekel. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, da bi dolžnik podal tak predlog.
Tudi v kolikor bi dolžnik podal ustrezen predlog v skladu z ZIZ, pa bi po mnenju upnika prvostopno sodišče izvršbo po sklepu o izvršbi in 96/97 z dne 14.4.1997 lahko ustavilo samo v 1. in 2. točki izreka pod I. sklepa o izvršbi. Seveda pod pogojem, da je bil podan ustrezen dolžnikov predlog. Nobene podlage pa prvostopno sodišče ni imelo, da je izvršbo ustavilo tudi glede 3. in 4. točke pod I. sklepa o izvršbi, torej glede izterjave izvršilnih stroškov v višini 16.275,00 SIT.
Pritožba je utemeljena.
Prvi odstavek 76. člena ZIZ, katerega je po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo, res določa natanko tisto, kar upnik navaja v svoji pritožbi. Povsem pravilna je tudi pritožbena trditev, da izvršilni naslov, to je sklep o začasni odredbi z dne 8.6.1995, ni bil pravnomočno odpravljen, niti spremenjen, niti razveljavljen in tudi ne izrečen za neveljavnega.
Sodišče prve stopnje bi moralo v predmetni izvršilni zadevi uporabiti določbo 1. odst. 278. čl. ZIZ, kot tudi pravilno trdi pritožba. V primeru, ko je potekel čas, za katerega je bila izdana začasna odredba, natanko za tak primer pa gre v tej izvršilni zadevi, lahko sodišče prve stopnje le na podlagi dolžnikovega predloga ustavi izvršbo. Takega predloga pa, kot je razvidno iz podatkov v spisu, dolžnik ni podal.
Na pritožbeno trditev upnika, da bi lahko eventuelno, če bi tožnik podal ustrezen predlog, izvršbo ustavilo samo v 1. in 2. točki izreka pod I. sklepa o izvršbi, pa pritožbeno sodišče dodaja, da to ne more biti predmet pritožbene presoje. Sodišče prve stopnje je namreč z izpodbijanim sklepom le ustavilo izvršbo, ni pa razveljavilo sklepa o izvršbi, kot zmotno meni pritožnik. Razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj namreč ni isto, kot razveljavitev sklepa o izvršbi.
V prvem primeru gre za dejanja, v drugem pa za odločitev sodišča.
Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo utemeljeni upnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, kar pomeni, da bo to sodišče moralo nadaljevati z izvršilnim postopkom (3. točka 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. čl. ZIZ).
Upnik je v pritožbi zahteval tudi povrnitev pritožbenih stroškov, do tega pa ima pravico, saj je s pritožbo uspel, ti stroški pa so bili tudi potrebni za izvršbo. Pritožbeno sodišče je v skladu z odvetniško tarifo upniku priznalo 224,04 točk, kar ob veljavni točki na dan pritožbenega odločanja, to je 90,00 SIT, pomeni, da je nagrada za pooblaščenca upnika 20.196,00 SIT. Temu je potrebno dodati še 19 % za davek na dodano vrednost, kar skupno znese 24.033,00 SIT.