Execution objection dismissed for failure to substantiate factual discrepancies under ZIZ Article 53(2).
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the debtor's objection to an execution order for the sum of 792,857.20 SIT. The debtor claimed data discrepancies but failed to specify which records were incorrect, what the correct state should be, or how these errors affected his liability. The court ruled that under Article 53(2) of the Enforcement and Security Act, an objection must be substantiated with specific facts and evidence to be valid, and the debtor's vague assertions were insufficient to halt the execution.
Legislator headnote
AI generatedArticle 53(2) of the Enforcement and Security Act; Article 53(2) of the Enforcement and Security Act requires a debtor to substantiate an objection with specific facts and evidence; failure to do so renders the objection inadmissible and the execution order stands.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.
[JEDRO]
Dolžnik v ugovoru sploh ne pojasni, kateri podatki se ne ujemajo z dejanskim stanjem, kakšno naj bi pravilno dejansko stanje bilo in kako naj bi zatrjevana neujemanja vplivala na njegovo obveznost do upnika, zato je njegov ugovor neutemeljen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper dolžnika dovolilo izvršbo zaradi izterjave 792.857,20 SIT s pripadki.
Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da podatki ne izkazujejo dejanskega stanja, čeprav mu je upnik zatrdil, da jih bo korigiral, česar pa ni storil.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnikov ugovor ni obrazložen v skladu z določili 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga je po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.
Ugovor ni utemeljen.
Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in tudi predloži dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemeljen.
Navedeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl.
ZIZ oziroma ki bi - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.
Dolžnik v ugovoru sploh ne pojasni, kateri podatki se ne ujemajo z dejanskim stanjem, kakšno naj bi pravilno dejansko stanje bilo in kako naj bi zatrjevana neujemanja vplivala na njegovo obveznost do upnika, ki je izkazana z verodostojno listino v smislu 23. čl. ZIZ.
Za svoje povsem pavšalne in nekonkretizirane trditve tudi ne predlaga nobenih dokazov, čeprav je bil v pravnem pouku na sklepu o izvršbi na to svojo dolžnost iz 2. odst. 53. čl. ZIZ izrecno opozorjen. S takimi navedbami dolžnik ne bi mogel doseči zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik svojega ugovora ni obrazložil v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ, zato je njegov ugovor neutemeljen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.
Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl.
ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.