Supreme Court dismisses appeal where tenant lost rental rights by leasing entire apartment, not partial. Outcome: Appeal rejected as unfounded.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka sama trpi stroške svojega revizijskega odgovora.

[JEDRO]

Ker je tožnik že v avgustu 1991 oddal v podnajem celo stanovanje, mu je stanovanjsko razmerje v skladu s prvim odstavkom 58. člena takrat veljavnega ZSR prenehalo že na podlagi samega zakona. Odklonitev tožnikove zahteve za nakup tega stanovanja po privatizacijskih določbah SZ je bila torej utemeljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za sklenitev kupne pogodbe po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona za stanovanje št. 17 v IV. nadstropju stanovanjske zgradbe v L., G.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovi pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje. Razlogi sodišča druge stopnje, da je v tej pravdni zadevi odločilno le, ali je tožnik oddal v najem celo stanovanje ali le njegov del, predstavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Tožnik opozarja na nesoglasja med pogodbo, izjavami U. in njegovih sorodnikov na eni strani ter tožnikovim bratom in prevoznikom na drugi strani. O teh nesoglasjih nobeno od nižjih sodišč ni zavzelo stališča, zato sodb ni mogoče preizkusiti. Ob očitanih nasprotjih med listinami in izpovedbami prič je sodišče sprejelo tako napačen zaključek, da je z ugotovitvijo, da je tožnik stanovanjsko pravico izgubil že po samem zakonu, napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik vztraja, da je U. oddal v uporabo le del stanovanja in pojasnjuje, da se glede na zaseg njegovega pohištva v B. sam ni mogel vseliti v stanovanje, čeprav je storil vse, da bi si zagotovil minimalne pogoje bivanja. Zneska 1.500 DEM ni mogel uporabiti za zasilno opremo stanovanja, saj je po odhodu iz B. skupaj z družino ostal brez sredstev za preživljanje, brez opreme in garderobe ter z dolgovi v zvezi s spornim stanovanjem. Tožnik je del stanovanja oddal v uporabo zaradi življenjske stiske in nevarnosti, da bi se kdo v prazno stanovanje vselil. Da gre za oddajo le dela stanovanja, izhaja iz samega sporazuma, tožnikove izpovedi in izpovedi ene priče. Tožnik se tri mesece po sklenitvi dogovora ni mogel vseliti v stanovanje, ker je U. zamenjal ključavnico kljub dogovoru, da bo tožnik uporabljal eno sobo. S tem je kršil dogovor in izkoristil tožnikovo stisko, kar ne more imeti za posledico izgubo tožnikove stanovanjske pravice. O teh dejstvih sodišče ni zavzelo stališča, kar pomeni bistveno kršitev postopka.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je zahteval sklenitev kupne pogodbe po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ). Tožena stranka je uspela z ugovorom iz drugega odstavka 128. člena SZ, da stanovanja ni dolžna prodati, ker je tožniku kot prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice stanovanjsko razmerje prenehalo po določbi 58. člena prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ul. SRS št. 35/82, 14/84; v nadaljevanju:

ZSR), ker je stanovanje v celoti oddal podstanovalcem. Ob taki pravni podlagi za odločitev v tej pravdni zadevi je dejansko odločilna okoliščina, ali je tožnik s sporazumom z dne 29.8.1991 oddal v podnajem celo ali le del stanovanja. Izpodbijani razlogi sodišča druge stopnje o odločilnih okoliščinah so torej pravilni, zato zatrjevano kasnejše ravnanje podnajemnika U. o zamenjavi ključavnice v novembru 1991 za odločitev v tej pravdni zadevi ni pravno odločilno, pa tudi ne tožnikovi razlogi o zasegu pohištva v B. v juliju 1991, zaradi katerih se pred sklenitvijo dogovora ni vselil v sporno stanovanje in ki jih je sodišče prve stopnje itak štelo za opravičljive. Revizijski očitek o procesnih kršitvah v zvezi s temi razlogi zato ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je ob podrobni analizi izpovedi zaslišanih prič in tožnika ter razlagi nejasne vsebine sporazuma z dne 29.8.1991 zaključilo, da je bila tožnikova volja v času sklepanja tega sporazuma le oddaja spornega stanovanja v celoti in da je bil sporazum tako tudi realiziran, saj je U. že ob vselitvi zasedel celo stanovanje. Sodišče druge stopnje je tako dokazno oceno potrdilo in še dodalo, da bi moral tožnik dokazati, da je vsaj v eni sobi spornega stanovanja dejansko bival in zadovoljeval svoje stanovanjske potrebe v skladu z določbo drugega odstavka 1. člena takrat veljavnega ZSR, pa tega ni niti zatrjeval. Na odločilne dejanske ugotovitve, kakšen sporazum sta tožnik in U. dejansko sklenila in kako sta ga realizirala, je glede na izrecno določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano tudi revizijsko sodišče. Tožnik v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenih odločilnih dejanskih okoliščin z revizijo ne more izpodbijati, prav to pa nedovoljeno skuša z navedbami o procesnih kršitvah zaradi nesoglasij med listinami in izpovedbami in zaradi pomanjkanja razlogov o teh nesoglasjih. Sodišče prve stopnje je nesoglasja med sporazumom in izpovedbami tožnika in prič odpravilo s sprejeto in obrazloženo dokazno oceno, ki jo je sodišče druge stopnje potrdilo še z dodatnimi razlogi, zato so drugačne revizijske trditve nepravilne.

Ker je tožnik že v avgustu 1991 oddal v podnajem celo stanovanje, mu je stanovanjsko razmerje v skladu s prvim odstavkom 58. člena takrat veljavnega ZSR prenehalo že na podlagi samega zakona. Odklonitev tožnikove zahteve za nakup tega stanovanja po privatizacijskih določbah SZ je bila torej utemeljena. Zato sta obe nižji sodišči z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in zavrnitvijo tožnikove pritožbe pravilno uporabili materialno pravo iz drugega odstavka 128. člena SZ.

Uveljavljani revizijski razlogi po vsem obrazloženem niso podani in ker v postopku tudi ni prišlo do uradno upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev tožnikovih priglašenih revizijskih stroškov. Tožena stranka z revizijskim odgovorom ni pripomogla k rešitvi zadeve na revizijski stopnji, zato odločitev o njenih revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.