Appeal dismissed; court held debt due despite debtor's claim of extended payment terms and request for hearing.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe High Court dismissed the creditor's appeal and upheld the first-instance decision to suspend enforcement proceedings. The debtor argued that the debt was not yet due because the creditor had extended the payment deadline and requested a hearing of directors, while the creditor claimed the debtor had already been writtenly summoned three times. The court ruled that the first instance correctly transferred the assessment of the debt's maturity to the subsequent litigation, noting that the debtor's request for a hearing was merely a procedural suggestion rather than a substantive defense that could be evaluated in enforcement.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ); Zakon o postopku pri izvrševalnih nalogih in zavarovanju (ZPP): In enforcement proceedings, the court does not assess the factual accuracy of claims regarding the maturity of a debt; such matters are reserved for the court in the subsequent litigation process.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Upnik sam trpi stroške pritožbe.
[JEDRO]
Dolžnik je v ugovoru navedel, da uveljavljana računa še nista zapadla, ker mu je upnik rok plačila odložil zato računa do vložitve predloga za izvršbo še nista dospela v plačilo ter predlagal zaslišanje direktorjev obeh strank.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi v 2. tč. izreka in sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku.
V pravočasni pritožbi je upnik navedel, da ugovor ni obrazložen v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 09.12.1999, zato bi ga moralo sodišče zavreči. Dolžnik je v svojem ugovoru zgolj trdil, da mu je bil rok plačila podaljšan in predlagal zaslišanje direktorjev strank. Dolžnik pa je nabavil blago iz poslovalnice upnika, ki ima poslovodjo. Zato bi kvečjemu ta poslovodja podaljšal rok plačila. Da so dolžnikove navedbe neresnične kaže tudi to, da je bil dolžnik pred vložitvijo izvršilnega predloga trikrat pisno pozvan na plačilo obveznosti.
Pritožba ni utemeljena.
Dolžnik je v ugovoru (redna št. 3) navedel, da uveljavljana računa še nista zapadla, ker mu je upnik rok plačila odložil zato računa do vložitve predloga za izvršbo še nista dospela v plačilo ter predlagal zaslišanje direktorjev obeh strank. S tem pa je dolžnik navedel dejstvo, ki bi lahko imelo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkaže za resnično in hkrati predložil oz. predlagal izvedbo ustreznega dokaza (v skladu z navedenim načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS, Pravna mnenja II/99). Ugovor je tako treba šteti za obrazložen in s tem za utemeljen (2. odst. 53. člena v zvezi s 1. odst. 61. člena ZIZ).
Sodišče prve stopnje je zato pravilno postopalo po 2. odst. 62. člena ZIZ. Sodišče v izvršilnem postopku namreč ne ocenjuje resničnosti ugovornih navedb; dolžnikove (in upnikove) navedbe glede (ne)zapadlosti terjatve bo presojalo sodišče v pravdnem postopku.
Ker sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe ni našlo bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi njene stroške (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).