Appeal dismissed; court upheld enforcement ruling as debt existence must be proven in separate litigation.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal and confirmed the lower court's decision to transfer the dispute to regular litigation. The debtor argued that the claimed debt was already paid via advance payment, citing evidence of a 50% payment matching the final account amount. The court ruled that enforcement proceedings do not assess the factual existence of the debt, reserving that determination for the subsequent civil trial.
Legislator headnote
AI generated2. odst. 53. člena v zvezi s 1. odst. 61. člena ZIZ; 2. odst. 62. člena ZIZ; 2. odst. 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP; 15. členom ZIZ; 2. tč. 365. člena ZPP: In enforcement proceedings, the court does not evaluate the factual existence of the claim; such assessment is reserved for the separate civil litigation.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
[JEDRO]
Dolžnik je v ugovoru navedel, da ne dolguje ničesar, ker je uveljavljano terjatev po računu-končni situaciji že plačal (z avansom) dne 30.09.1994 ter za to navedbo predložil dokaz.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi v 2. tč. izreka in sklenilo, da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku.
V pravočasni pritožbi je upnik navedel, da je ugovor zgolj pavšalen. Dolžnik je priložil dokazilo o plačilu avansa ni pa priložil dokazila o plačilu končne situacije. Vsota avansa se slučajno ujema z vsoto končne situacije. Po pogodbi, ki sta jo sklenili stranki, znaša vrednost del 1.116.000,00 SIT; od te vsote je dolžnik plačal 50% kot avans, ostali del pa upnik uveljavlja v tem postopku.
Pritožba ni utemeljena.
Dolžnik je v ugovoru (redna št. 3) navedel, da ne dolguje ničesar, ker je uveljavljano terjatev po računu-končni situaciji že plačal (z avansom) dne 30.09.1994 ter za to navedbo predložil dokaz (listini B1 in B2). S tem pa je dolžnik navedel dejstvo, ki bi lahko imelo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkaže za resnično in hkrati predložil oz. predlagal izvedbo ustreznega dokaza (prim. načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, Pravna mnenja II/99). Ugovor je tako treba šteti za obrazložen in s tem za utemeljen (2. odst. 53. člena v zvezi s 1. odst. 61. člena ZIZ).
Sodišče prve stopnje je zato pravilno postopalo po 2. odst.
62. člena ZIZ. Sodišče v izvršilnem postopku namreč ne ocenjuje resničnosti ugovornih navedb; dolžnikove (in upnikove) navedbe glede (ne)obstoja terjatve bo presojalo sodišče v pravdnem postopku.
Ker sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe ni našlo bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč.
365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).