Appeal dismissed; claim rejected due to lack of legal interest as creditor in bankruptcy proceedings.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožeča stranka bi kot stečajni upnik svojo v stečajnem postopku prijavljeno in prerekano terjatev lahko poplačala le pod pogojem iz 4. odst. 126. čl. ZPPSL/89 in to le v stečajnem postopku. Ker se ta pogoj ni izpolnil, terjatev tožeče stranke pri glavni razdelitvi ni mogla biti upoštevana.

Tako se kot pravilna izkaže odločitev sodišča prve stopnje glede zavrženja tožbe zaradi pomanjkanja (procesne predpostavke) pravnega interesa tožeče stranke za vodenje te pravde.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se postopek v tem gospodarskem sporu, ki je bil prekinjen dne 26.8.1991 zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, nadaljuje z dnem 13.11.1996, ko ga je prevzel stečajni upravitelj. Poleg tega je sklenilo, da se tožba tožeče stranke zavrže.

Proti delu sklepa sodišča prve stopnje, v katerem je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo, vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja vse zakonito predvidene pritožbene razloge, zlasti pa pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj 2. odst. izpodbijanega sklepa razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Ker stečajni postopek nad toženo stranko teče po določbah ZPPSL/89 (Ur. l. SFRJ, št. 84/89; prim. 1. odst. 196. čl. sedaj veljavnega ZPPSL/93 - Ur. l. RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99), je pri presoji o pravnem interesu tožeče stranke treba uporabiti določbe ZPPSL/89. Po 2. odst. 124. čl. citiranega zakona se na naroku za preizkus terjatev preizkusijo terjatve, prijavljene v roku, ki je bil določen za njihovo prijavo - to je v roku 30 dni od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu SFRJ (6. tč. 1. odst. 90. čl. ZPPSL/89). Terjatve, prijavljene po poteku omenjenega roka do zaključka naroka za preizkus terjatev, pa se smejo preizkušati, če se lahko stečajni upravitelj izjavi o njih. V nasprotnem primeru se te terjatve preizkusijo na poznejšem naroku za preizkus terjatev, ki ga določi stečajni senat (2. odst. 126. čl.

ZPPSL/89). Pri tem se v primeru, če kdo prereka tako prijavljeno terjatev, ta pri glavni razdelitvi ne upošteva, razen če je pravnomočno ugotovljena do zaključka glavnega razdelitvenega naroka (4. odst. 126. čl. ZPPSL/89).

Oklic o začetku stečajnega postopka nad toženo stranko je bil objavljen v Uradnem listu SFRJ, št. 69/91 z dne 20.9.1991 na str.

II/69 Oglasnega dela, tožeča stranka pa je svojo terjatev v stečajnem postopku prijavila dne 6.4.1995 (iz naslova glavnice) in dne 30.10.1996 (iz naslova zakonitih zamudnih obresti). Tožeča stranka je tako terjatev v stečajnem postopku prijavila po izteku 30 dnevnega roka iz 6. tč. 1. odst. 90. čl. ZPPSL/89. In ker do 5.1.2000, ko je postal sklep o glavni razdelitvi pravnomočen, njena prerekana terjatev ni bila pravnomočno ugotovljena v tem pravdnem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo zavrglo. Tožeča stranka bi kot stečajni upnik svojo v stečajnem postopku prijavljeno in prerekano terjatev lahko poplačala namreč le pod pogojem iz 4. odst. 126. čl. ZPPSL/89 in to le v stečajnem postopku. Ker se ta pogoj ni izpolnil, terjatev tožeče stranke pri glavni razdelitvi ni mogla biti upoštevana.

Poplačilo terjatve tožeče stranke kot stečajnega upnika izven stečajnega postopka bi bilo možno le v primeru, če bi prišlo v stečajnem postopku nad tožečo stranko do potrditve prisilne poravnave (152. čl. ZPPSL/89). Toda predlog za prisilno poravnavo v stečaju lahko upniki in sam dolžnik podajo do naroka za obravnavo osnutka za glavno razdelitev To pa glede na fazo stečajnega postopka nad toženo stranko, ko je sklep o glavni razdelitvi že postal pravnomočen, ne pride več v poštev.

Tako se kot pravilna izkaže odločitev sodišča prve stopnje glede zavrženja tožbe zaradi pomanjkanja (procesne predpostavke) pravnega interesa tožeče stranke za vodenje te pravde.

Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi izvajanji dodaja naslednje.

Prvič, stališče pritožnika, češ da pravni interes izkazuje z lastnim oškodovanjem, do katerega je prišlo zaradi dolgotrajnosti tega sodnega postopka, ni pravilno. Že zato ne, ker ta očitek ni predmet obravnavanega tožbenega zahtevka in tudi ni naslovljen na toženo stranko. Vprašanje poteka tega gospodarskega spora pa v nobenem primeru ne more vplivati na potek stečajnega postopka. In drugič, sodišče pazi na obstoj pravnega interesa kot procesne predpostavke za dopustnost ugotovitvene tožbe, ki mora biti podan do zaključka glavne obravnave, po uradni dolžnosti. Pri tem pa lahko sodišče odloči o pomanjkanju pravnega interesa že po predhodnem preizkusu tožbe (274. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je tako imelo pooblastilo, da je o zavrženju tožbe odločilo brez glavne obravnave, ko se je prekinjeni postopek že nadaljeval, očitane pomanjkljivosti v zvezi z narokom za glavno obravnavo, ki je bil 10.3.1995, pa tako na zakonitost izpodbijane odločitve ne vplivajo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo proti zavrženju tožbe izpodbijanega sklepa zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 366. čl. in 2. odst. 350. čl. ZPP/99).