Appeal dismissed; small value commercial disputes follow default judgment rules unless specific exceptions apply.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appellant's appeal against a default judgment and a ruling rejecting a request to restore the previous state. The appellant argued that the lower court incorrectly applied procedural rules for small-value commercial disputes, claiming the court should have rescheduled the hearing instead of issuing a default judgment. The court held that the specific provisions for small-value commercial disputes do not override the general default judgment rule applicable to all commercial disputes unless explicitly stated otherwise. Consequently, the appeal was rejected, and the appellant was ordered to bear the costs.
Legislator headnote
AI generated455. člen ZPP; 492. člen ZPP; 32. poglavje ZPP: In commercial disputes of small value, the court may issue a judgment based on default if the plaintiff fails to appear at the scheduled hearing, as the special provisions for small-value disputes do not alter this rule.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka mora nositi sama svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
V gospodarskem sporu majhne vrednosti se izda sodba na podlagi odpovedi, če tožnik ne pride na narok, ki ga določi sodišče.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je dne 13.10.1999 izdalo sodbo na podlagi odpovedi po 455. čl. ZPP, ker tožeča stranka v sporu majhne vrednosti ni prišla na narok, ki ga je sodišče razpisalo. Tožeča stranka je predlagala vrnitev v prejšnje stanje, sodišče prve stopnje pa je s sklepom z dne 19.10.1999 njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.
Dne 2.11.1999 je tožeča stranka vložila pritožbo, s katero izpodbija sodbo z dne 13.10.1999 in tudi sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje z dne 19.10.1999. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi.
Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče druge stopnje je izpodbijani odločbi preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in v obsegu, določenem v drugem odst. 350. čl.
ZPP. Pri tem je ugotovilo, da pritožba ni utemeljena niti zoper sklep niti zoper sodbo.
K pritožbi zoper sklep: Na podlagi dejstev, ki jih je tožeča stranka zatrjevala v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ocenilo, da uveljavljani razlogi ne predstavljajo upravičenega vzroka za tožničino zamudo naroka z dne 13.10.1999. Tožnica se v pritožbi celo sama strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o njeni premajhni skrbnosti glede številke sobe, v kateri je bila tistega dne določena glavna obravnava v tej zadevi. Iz vsebine predloga za vrnitev v prejšnje stanje pa je razvidno, da gneča pred vhodom v sodno zgradbo ni bila razlog za to, da pooblaščenka tožnice ni prišla pravočasno pred sobo št. 380. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje tožnica namreč ni trdila, da je pred napačno sobo (sobo št. 350) prišla prepozno. Vzrok za zamudo naroka je torej bil v tem, da pooblaščenka tožeče stranke ni skrbno preverila št. sobe, v kateri je bila za tistega dne razpisana glavna obravnava. To pa ni upravičen razlog za zamudo naroka. Zato pritožbene trditve, da so odvetniki šele z dnem 30.10.1999 bili obveščeni o tem, da lahko v sodno zgradbo vstopajo skozi službeni vhod, za ta primer niso odločilne.
Pritožba zoper sklep, s katerim je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnjen, je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP potrdilo izpodbijani sklep.
K pritožbi zoper sodbo: Zmotno je stališče pritožnice, da v postopku o gospodarskih sporih določba 455. čl. ZPP ni uporabljiva in da bi zato sodišče prve stopnje moralo v konkretni situaciji uporabiti določilo 492. čl. ZPP in narok preložiti. Določbe ZPP, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti (30. poglavje ZPP), se uporabljajo tudi v postopku v gospodarskih sporih, razen, kolikor ima 32. poglavje ZPP, ki ureja postopek v gospodarskih sporih, nekatere drugačne določbe glede spora majhne vrednosti (prvi odst. 480. čl. ZPP). 32. poglavje, kolikor urejajo spor majhne vrednosti v gospodarskih sporih, nima določbe, ki bi bila drugačna kot je določba 455. čl. ZPP. Zato je treba tudi v gospodarskih sporih majhne vrednosti, če tožnik ne pride na narok, ki ga razpiše sodišče, uporabiti določbo 455. čl. ZPP. Iz navedenega izhaja, da je določba 492. čl. ZPP uporabljiva za gospodarske spore, ki niso spori majhne vrednosti.
Sodišče prve stopnje določil ZPP torej ni kršilo, ko je izdalo izpodbijano sodbo. Sodišče druge stopnje pa je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora na podlagi drugega odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti. Tudi teh kršitev sodišče prve stopnje ni napravilo. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).
Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odst. 154. čl. ZPP v zvezi s prvim odst.
165. čl. ZPP).