Appeal dismissed: mere debt non-payment and employment at father's firm do not prove asset dissipation for interim order.
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the creditor's appeal against the first-instance court's refusal to issue an interim order securing a monetary claim. The creditor argued the debtor lacked assets and could hide his employment at his father's company to evade payment, citing non-payment of a bill as evidence of subjective intent. The court rejected these claims, ruling that non-payment alone constitutes a basis for enforcement proceedings rather than proof of asset dissipation required to justify an interim order.
Legislator headnote
AI generated270. člen ZIZ; 365. člen ZPP: An interim order to secure a monetary claim requires proof of the creditor's claim and evidence that the debtor has dissipated, concealed, or otherwise disposed of their assets, which mere non-payment or passive employment status does not satisfy.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Trditve, da je dolžnik brez premoženja, da je zaposlen pri očetu in bi lahko svoje delovno razmerje prikril ali prilagodil svojim interesom in da je odklonil plačilo računa, ne izkazujejo verjetnega obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ne samo da te trditve niso podprte z dokazi, so tudi neustrezne. Za zavarovanje denarne terjatve mora upnik namreč izkazati dolžnikovo odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugo razpolaganje z lastnim premoženjem.
[OBRAZLOŽITEV]
Okrajno sodišče v Radovljici je s citiranim sklepom zavrnilo predlog upnice za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, s katero bi sodišče začasno prepovedalo dolžnikovemu dolžniku izplačati dolžniku odškodnino do višine upničine terjatve.
Zoper sklep se je pritožila upnica iz razloga po 2. tč. in 3. tč. 1. odstavka 338. čl. ZPP in Višjemu sodišču predlaga, da njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, dolžniku pa naloži stroške pritožbe. Upnica v pritožbi navaja, da je v nasprotju z odločitvijo sodišča podan tudi subjektivni element, potreben za izdajo začasne odredbe. Dolžnik nima premoženja. Zaposlen je pri očetu, tako da ima možnost prikriti delovno razmerje in na ta način onemogočiti izvršbo.
Že zgolj neplačilo spornega računa pomeni subjektivno delovanje dolžnika in zadosten razlog za izdajo začasne odredbe.
Pritožba ni utemeljena.
Pri pregledu spisa je Višje sodišče ugotovilo, da je sklep sodišča prve stopnje pravilen. Prvo sodišče je pravilno ocenilo, da je verjetnost terjatve izkazana z računoma, prav tako pa pravilno ugotavlja tudi, da nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega ravnanja izterjava terjatve onemogočena ali otežena (2. odstavek 270. člena ZIZ), ni izkazana. Zgolj dejstvo, da je dolžnik zaposlen pri očetu, še ne izkazuje nevarnosti v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve terjatve, saj je o takem ravnanju mogoče govoriti le, kadar je na strani dolžnika izkazano aktivno ravnanje v zvezi z lastnim premoženjem. Upnik mora izkazati dolžnikovo odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem. Neplačilo računa je podlaga za predlog za izvršbo oziroma tožbo, ne pa ravnanje v smislu 2. odstavka 270. člena ZIZ. Kako pa naj bi dolžnik svoje delovno razmerje pri očetu prikril ali drugače prilagodil svojim interesom, ni niti pojasnjeno niti podprto z dokazi. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvostopnega sodišča, da ni izkazana ena od obeh nujnih predpostavk za izdajo začasne odredbe, predpostavka subjektivne narave, zaradi česar je bil predlog utemeljeno zavrnjen.
Ni torej podan nobeden izmed uveljavljanih pritožbenih razlogov, ni pa bilo tudi kršitve postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. toč. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).