Appeal dismissed; Constitutional Court ruling on wage garnishment does not apply to child support enforcement cases.

Ugovor se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Odločba ustavnega sodišča U-I-339/98, po kateri je potrebno določbo 1. točke 1. odstavka 102. člena ZIZ uporabljati v skladu z ustavo tako, da je nezarubljivi del plače sorazmerno višji v primeru, če dolžnik preživlja otroke in druge zakonite preživninske upravičence, se ne nanaša na 2. točko 1. odstavka 102. čl. ZIZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se izvršba, ki je bila dovoljena s sklepom opr. št. I 1998/00648 z dne 28.8.1998, nadaljuje tudi z novim izvršilnim sredstvom in sicer z rubežem plače in z nalogom delodajalcu, naj upniku izplačuje z izvršbo dovoljene denarne zneske. Ob tem je še dodalo, da se smeta zarubiti navječ 2/3 plače, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini zajamčene plače. V izreku je še zapisano, da je ta nezarubljivi del sorazmerno višji v primeru, če dolžnik preživlja otroke ali druge osebe, za katere obstaja zakonska dolžnost preživljanja. Z drugo točko je sodišče še odmerilo upnikove stroške, ki mu jih je dolžnik dolžan povrniti v osmih dneh in znašajo 10.400,00 SIT.

Zoper sklep je po svojih pooblaščencih ugovarjal dolžnik, ki se izrecno ne sklicuje na nobenega izmed zakonitih pritožbenih razlogov.

Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi. V ugovoru navaja, da je sklep neizvršljiv, saj sodišče sploh ni ugotavljalo, za koliko bo nezarubljivi del višji glede na dejstvo, da dolžnik preživlja otroke in druge osebe, za katere obstaja zakonska dolžnost preživljanja.

Sodišče prve stopnje je ugovor štelo za neutemeljen, zato ga je poslalo višjemu sodišču, ki o njem odloča kot o pritožbi (2. odst. 54 člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

Ugovor kot pritožba ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je zadnji del prve točke izreka (tisti, ki povzema odločbo ustavnega sodišča U-I-339/98) odvečen in za obravnavano zadevo niti ne pride v celoti v poštev. Ker pa je njegova formulacija splošna in abstraktna (takšna kot jo je zapisalo ustavno sodišče), izpodbijani sklep pa je konkreten pravni akt, ta pristavek ne zmanjšuje ne pravilnosti ne zakonitosti izpodbijanega sklepa. Kar je za zadevo pomembno je to, da je prvo sodišče odločilo, da se izvršba nadaljuje tudi z novim izvršilnim sredstvom, da je določilo kot novo izvršilno sredstvo rubež plače in nalog delodajalcu, naj izplačuje z izvršbo dovoljene zneske. Z izvršbo dovoljen znesek (t.j. zarubljivi delež plače) pa je določen že po samem zakonu in sicer po 2. točki 1. odstavka 102. člena ZIZ, to pa je 2/3 prejemkov, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 2/3 zajamčene plače. Dejstvo, da je sodišče v sam izrek napisalo, da je moč zarubiti 2/3 plače, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini zajamčene plače, dolžnikovih pravic v ničemer ne zmanjšuje, ravno nasprotno. Kar pa se tiče morebitne neizvršljivosti izreka, pa je potrebno dodati, da splošna in abstraktna dikcija, ki govori o tem, da je ta delež lahko sorazmerno višji v primeru, če dolžnik preživlja otroke ali druge osebe, za katere obstaja zakonska dolžnost preživljanja, seveda nima nobene veljave, obenem pa tudi ne povzroča invalidnosti sklepa. Ta pristavek v izreku je preprosto potrebno šteti za nezapisan. Prvič zato, ker kot abstraktno in konretno pravilo ne sodi v izrek sklepa, kjer morajo biti splošne in abstraktne pravne norme konkretizirane.

Drugič zato, ker okoliščine, od katerih je odvisna uporaba tega pravila (s katerim je ustavno sodišče zakonsko pravilo 102. člena ZIZ osmislilo tako, da je skladno z ustavo) niso bili niti zatrjevane, kaj šele ugotovljene. Tretjič pa zato, ker se ustavna odločba nanaša zgolj na 1. točko 1. odst. 102. čl. ZIZ. V obrazložitvi ustavnega sodišča je namreč izrecno zapisano, da ne pride v poštev v primeru, ko sam upnik uveljavlja preživninsko terjatev zoper dolžnika, ki očitno svojih zakonitih preživninskih obveznosti ne izpolnjuje (2. točka 1. odst. 102 čl. ZIZ). Pristavek o sorazmernem zvišanju nezarubljivega dela v tej zadevi (izterjava preživninskih obveznosti) torej sploh ne pride v poštev. Ob vsem povedanem je glede na ugovor dodati, da dolžnik zoper ta del izreka sploh nima pravnega interesa za ugovarjanje, saj ugodnejše odločitve niti ne more doseči. Drugih razlogov, ki bi preprečevali izvršbo (55. čl. ZIZ) pa dolžnik ni navedel, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo nobenih takšnih kršitev, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ob vsem navedenem je bilo potrebno ugovor zavrniti ter potrditi izpodbijani sklep.