Appeal dismissed; enforcement order must mirror the underlying title's obligation exactly.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Obveznost dolžnika iz sklepa o izvršbi mora biti identična z njegovo obveznostjo iz izvršilnega naslova.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim delom sklepa je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru dolžnice in sklep o izvršbi razveljavilo za procesne obresti (v 2. alineji 1. tč. sklepa) in za zakonite zamudne obresti od 11.11.1993 do plačila, v kolikor so te višje od zamudnih obresti po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne vpogledve vloge v DEM.

Proti povzeti odločitvi se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugovor dolžnice v celoti zavrne kot neutemeljen. V obrazložitvi pritožbe navaja, da ima upnik pravico obračunati zamudne obresti od dneva nastanka zamude (torej od 11.11.1993) do vložitve predloga za izvršbo (29.9.1997) in od dneva vložitve predloga za izvršbo od kapitaliziranih obresti zahtevati obrestne obresti. Navedeno stališče temelji na določbi 2. odst. 279. čl. ZOR, ki predstavlja izjamo od načela, da je anatocizem prepoveden. Izpodbijani sklep je v nasprotju s citirano zakonsko določbo. V zvezi z višino zamudnih obresti poudarja, da zamudne obresti niso le cena za uporabo kapitala, ampak tudi civilna sankcija zaradi škode, ki je upniku nastala zaradi dolžnikove zamude. Opozarja na načelno pravno mnenje VSS, sprejeto dne 21.12.1992. Upnik je pravilno izračunal zamudne obresti od tolarske protivrednosti (obračun obresti je bil prvostopenjskemu sodišču priložen) ter višino teh obresti tudi uveljavlja v izvršilnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljnjem besedilu ZIZ) določa pravila, po katerih postopa sodišče za prisilno izvršitev sodne odločbe, ki se glasi na izpolnitev obveznosti (1. odst. 1. čl. ZIZ).

S sklepom o izvršbi je mogoče dovoliti prisilno izvršitev le tiste obveznosti dolžnika, ki izhaja iz izvršilnega naslova (40. in 17.čl.

ZIZ). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa jasno navedlo, da je izvršilni naslov sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.št. II P 1576/95 z dne 3.12.1996 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. I Cp 172/97, ki v izreku dolžnici nalaga, da mora upniku plačati 61.424,70 DEM z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo vpogledne vloge v DEM za čas od 11.11.1993 do plačila, vse pa v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju LB, veljavnem na dan plačila. Nikakršne podlage potemtakem ni imelo sodišče prve stopnje, da bi izvršbo dovolilo za zahtevane procesne obresti in zakonite zamudne obresti od zneska 5.835.280,00 SIT. Obveznost dolžnika, ki izhaja iz sklepa o izvršbi mora biti identična z obveznostjo iz izvršilnega naslova. Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo, da je izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov in ni pooblaščeno, da bi presojalo, ali je odločitev, ki iz izvršilnega naslova izhaja tudi materialnopravno pravilna. V obravnavani izvršilni zadevi ni odločilnega pomena, od katerega datuma ima upnik pravico zahtevati plačilo zamudnih obresti in kakšna je pravna narava in namen zakonitih zamudnih obresti. Skratka, s sklepom o izvršbi je mogoče dovoliti le prisilno izpolnitev tiste obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova, ne glede na to, ali bi upnik imel možnost od dolžnika, po materialnopravnih predpisih, zahtevati večjo ali drugačno terjatev. Brez utemeljene podlage je torej v pritožbi zatrjevani očitek, da je sodišče prve stopnje pri izpodbijani odločitvi napačno uporabilo materialno pravo.

Po navedenem se pokaže, da pritožba upnika ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato, na podlagi določbe 2. tč. 380. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o zavrnitvi pritožbe obsega tudi odločitev glede priglašenih pritožbenih stroškov. Po določbi 5. odst. 38. čl.

ZIZ mora dolžnik upniku povrniti le tiste stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Ker upnik s pritožbo ni uspel nima pravne podlage za zahtevek na povračilo stroškov, ki so mu nastali z njeno vložitvijo.

Glede na predhodno določbo 1. odst. 498. čl. novega ZPP (Ur. list RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP-1977.