Appeal dismissed; debtor failed to prove debt extinguishment via evidence under enforcement proceedings law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Dolžnik s priloženimi dokazi ni uspel dokazati, da bi upnikova terjatev v celoti prenehala.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopno sodišče je delno ugodilo ugovoru dolžnika in razveljavilo sklep o izvršbi opr. št. I I 1622/94 z dne 16.12.1994 v 1. točki izreka za plačane zneske: 11.000,00 SIT dne 14.3.1995, 40.871,00 SIT dne 27.3.1995 in 45.800,00 SIT dne 23.5.1995. V obrazložitvi je pojasnjeno, da je v preostalem dolžnikov ugovor neutemeljen in se po sklepu o dovolitvi izvršbe nadaljuje izterjava glavnice v znesku 38.041,12 SIT, pripadajočih zamudnih obresti ter izvršilnih stroškov v znesku 4.200,00 SIT.

Proti sklepu je dolžnik vložil pritožbo brez navedbe pritožbenih razlogov. Opozarja, da je pritožbi (pravilno: ugovoru) z dne 12.3.1999 priložil dokaze o vračilu kredita, iz katerih je razvidno, da gre za vračilo kredita upnici na njen žiro račun. Prvostopnemu sodišču očita, da njegovih potrdil o plačilu ni upoštevalo, pač pa samo zahteva svoje stroške od dolžnika namesto od upnika. Predlaga ponoven pregled njegovih dokazil.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnikove trditve, da prvostopno sodišče ni upoštevalo njegovih plačil po priloženih potrdilih, niso točne. Dolžnikova obveznost plačila temelji na pravnomočnem in izvršljivem sklepu o izvršbi istega sodišča, opr. št. I I 1626/90 z dne 15.12.1990. Zaradi kasnejših plačil je upnik delno umaknil predlog za izvršbo (glej odgovor na ugovor, list. št. 15,16). Utesnitev se je nanašala na plačani del obveznosti, kar je prvostopno sodišče pri odločanju o utemeljenosti ugovora tudi upoštevalo in izvršbo delno ustavilo za plačane zneske (11.000,00 SIT dne 14.3.1995, 40.871,00 SIT dne 27.3.1995 in 45.800,00 SIT dne 23.5.1995). Proti tej odločitvi prvostopnega sodišča pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo, saj je le-ta njemu v korist. Dolžnik torej izpodbija sklep v delu, s katerim je prvostopno sodišče zavrnilo njegov ugovor proti sklepu o dovolitvi izvršbe, vendar gre le za pavšalne in nedokazane trditve, da je dolg upniku poravnal ter očitke, češ da sodišče sledi le navedbam upnika. Zato je prvostopno sodišče v preostalem delu pravilno zavrnilo dolžnikov ugovor. Potrdila o plačilu (B 2, B 3, B4), ki jih je dolžnik priložil k ugovoru, namreč ne izkazujejo izpolnitve dolžnikove obveznosti v tej izvršilni zadevi, zato ugovorni razlog po 8.točki 50. člena ZIP ni podan, ostalih ugovornih razlogov pa dolžnik v ugovoru ni navedel. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, tudi o tem, da je upnica že pred vložitvijo predloga za izvršbo upoštevala dolžnikovo plačilo 10.000,00 SIT z dne 21.7.1994, kar je razvidno iz obračuna obresti (A 2, list. št. 16), saj je upnica od navedenega dne začela obrestovati za 10.000,00 SIT zmanjšano glavnico. Nakazilo z dne 13.4.1990 v znesku 4.537,00 SIT (B 2) je dolžnikov polog na žiro račun, ki ni v zvezi s to zadevo, enako velja za dolžnikovo plačilo 1000,00 SIT z dne 8.9.1990 (B 3), ki je bilo plačano na tekoči račun drugega komitenta. Za ostale zneske pa iz priloženih potrdil izhaja (B 4), da jih je dolžnik vplačal v zadevi I 1626/90. Končno je neutemeljeno tudi plačilo z dne 19.5.1994 v znesku 6.200,00 SIT (B 4), za katero je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo glede na označbo namena nakazano tretji osebi (sodniku za prekrške) in ne upnici.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo treba pritožbo na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP/77 v zvezi s 14. členom ZIP zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.