Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba I Kp 243/2000 ECLI:SI:VSLJ:2000:I.KP.243.2000 AI generated

Appeal dismissed; prior record and drug issues justify immediate prison term over probation.

Case Number VSL sodba I Kp 243/2000
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The higher court rejected the defense's appeal requesting a suspended sentence and upheld the first-instance judgment of ten months imprisonment. The defendant, despite being a first-time offender, committed six acts of continued grand theft while suffering from substance abuse and lacking employment. The court found the first-instance judge correctly assessed the defendant's persistent criminal behavior and psychological profile as incompatible with probation.

Legislator headnote

AI generated

čl. 212/I tč. 1 KZ; čl. 383. odst. 1 ZKP: Where a defendant commits multiple acts of continued grand theft while suffering from substance abuse and demonstrates persistent criminal behavior, the court may lawfully reject a request for a suspended sentence in favor of immediate imprisonment.

Keywords

AI generated
continued grand theft suspended sentence substance abuse first-time offender immediate imprisonment criminal record probation denial

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba obtoženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. 92. čl. ZKP, nagrada in potrebni izdatki zagovornika, odrejenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

[JEDRO]

Obtoženec doslej res še ni bil kaznovan, vendar je v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I tč. 1 KZ storil kar šest posamičnih dejanj, pri čemer ob svoji zasvojenosti z mamili tudi sicer način njegovega življenja kaže, da gre že za zasidran vzorec vedenja ter je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da predstavlja ekvivalent takšnim ugotovitvam le izrek desetmesečne zaporne kazni. Pritožbo njegovega zagovornika, v kateri se je zavzemal za izrek pogojne obsodbe, je zato pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I tč. 1 KZ ter mu je bila izrečena kazen deset mesecev zapora, v katero mu je sodišče prve stopnje vštelo čas, prebit v priporu, plačila stroškov kazenskega postopka pa ga je oprostilo.

Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagal, da pritožbeno sodišče izrek o kazni spremeni tako, da obtožencu izreče pogojno obsodbo, podrejeno pa naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, enak predlog pa je dal tudi na seji senata sodišča druge stopnje prisoten višji državni tožilec iz Ljubljane.

Pritožba ni utemeljena.

Po proučitvi podatkov kazenskega spisa in pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse obteževalne in olajševalne okoliščine pravilno ugotovilo ter jih tudi ustrezno ovrednotilo. Ob ugotovitvi, da je v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja obtoženec storil kar šest kaznivih dejanj, da je brez poklica in zaposlitve ter ima probleme z mamili, da pa je mlad človek, ki doslej še ni bil kaznovan, se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za izrek zaporne kazni, ki pa je po prepričanju pritožbenega sodišča prej premila kot obratno, saj ni mogoče spregledati, da je obtoženec s storitvijo kaznivih dejanj nadaljeval tudi po prijetju in privedbi k preiskovalnemu sodniku, ki ga je po zaslišanju izpustil, kar nedvomno kaže na izredno trdovratnost, povezano sicer z njegovim uživanjem mamil. Da narava očitanih kaznivih dejanj ni tuja obtoženčevi osebnosti, je razvidno tudi iz vsebine izvedenskega mnenja psihiatra, ki je pri obtožencu ugotovil osebnostno motenost, katere razvoj je tudi v njegovi rani mladosti povzročil, da svojih solidnih inteligentnostnih sposobnosti ni pozitivno izkoristil. Ob takšnih zaključkih izvedenca psihiatra in ob dejstvu, da je bil pri storitvi kaznivih dejanj ali zasačen, ali pa so mu bili zaseženi ukradeni predmeti, sta seveda vprašljivi iskrenost njegovega priznanja in obžalovanja, kar vse izpostavlja zagovornik v pritožbi, pri čemer z njegovim voljnim ravnanjem ni v nikakršni zvezi podatek, da so oškodovanci večino ukradenih predmetov dobili nazaj nepoškodovanih in da obtoženec s svojimi ravnanji ni povzročil pretirano visoke škode.

Ob povedanem zato sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno ni našlo pri obtožencu razlogov za izrek pogojne obsodbe, za kar se prav tako zavzema njegov zagovornik v svoji pritožbi.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odst. 383. čl. ZKP, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih čl. 98/I in 95/IV ZKP, pri čemer so razlogi za oprostitev plačila stroškov pritožbenega postopka enaki, kot pri odločitvi o oprostitvi plačila stroškov kazenskega postopka na prvi stopnji.