Appeal dismissed; first instance court correctly evaluated evidence and imposed proportional sentence.

Pritožba obtoženca M.T. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v znesku 70.000,00 SIT.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je dovolj obrazložilo dokazno oceno in zaključilo, odločilno dejstvo je pravilno in popolno ugotovilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v ... je z izpodbijano sodbo obd. M.T. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje izsiljevanja po I. odstavku 218. člena KZ. Obtožencu je izreklo kazen desetih mesecev zapora, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka in 100.000,00 SIT povprečnine.

Zoper sodbo se je pritožil obtoženec, ki v pritožbi smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke 370. člena ZKP, s predlogom, da pritožbeno sodišče ponovno pretehta vse dokaze, dejstva in okoliščine.

Višje državno tožilstvo je v predlogu, podanem v skladu z določbo II.

odst. 377. člena ZKP, predlagalo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obtoženca sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pravilno analiziralo odločilna dejstva, na njihovi podlagi spejelo pravilne dokazne zaključke in jih sprejemljivo obrazložilo. Obtoženec v pritožbi le ponavlja svoj zagovor z glavne obravnave, da je zahteval plačilo sodnih stroškov postopka zoper svojega očeta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vsakršen zahtevek iz tega naslova protipraven, saj je te stroške sodišče naložilo očetu obdolženega in ne oškodovancu. Pripravljenost F.K., da povrne stroške, ker je zahteval specifikacijo, res kaže le na strah pred obdolžencem in na njegove resne grožnje, ne pa na morebitno utemeljenost obdolženčevih zahtev po plačilu iz naslova sodnih stroškov ali posojilne pogodbe. Neprepričljiva je tudi trditev obdolženca, da F.K. ne govori resnice, ker dogodka ni prijavil še isti dan. Nadalje ne držijo trditve obdolženega, da je bilo sodišče prve stopnje pristransko, ker ni upoštevalo njegovih dokaznih predlogov, saj ni mogel pojasniti, kako bi lahko te priče prispevale k njegovemu zagovoru. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ocenilo, da je bila izpovedba F.K. o dogodku 6.3.1996 prepričljiva, skladna in brez protislovij, medtem ko je bil zagovor obdolženca neprepričljiv, še posebej glede groženj oškodovancu. Zatrjevanja obdolženca o domnevnih razlogih za terjatve do oškodovanca ne morejo opravičiti njegovih dejanj, medtem ko trditve o tem, da naj bi oškodovanec podal lažno ovadbo, da gre pri celi zadevi za konstrukt, da so policisti podali ovadbo dva meseca po dogodku iz maščevanja ter da sodišče "uporablja dvojna merila" in "označi obdolženega za krivega brez dokazov", niso utemeljene.

Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podana v obtoženčevo korist, po čl. 386 ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obtožencu izrečena pravična kazenska sankcija, ki je sorazmerna s težo kaznivega dejaja in stopnjo obtoženčeve kazenske odgovornosti.

Zaradi zgoraj navedenih razlogov je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj ni našlo nobene kršitve zakona, na katere je pazilo po uradni dolžnosti po čl. 383/1 ZKP. Zato je potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 92. člena ZKP. Obtoženi je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino, ker s pritožbo ni uspel.