Appeal dismissed; defendant convicted of eight fraud acts with one-year sentence due to recidivism.

Pritožba zagovornice obtoženega D.L. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. - 6. točke II. odst. 92. čl. ZKP.

[JEDRO]

Ker je bil obtoženec že dvakrat kaznovan za istovrstna kazniva dejanja, v obravnavanem primeru pa je v okviru nadaljevanih in posamičnih kaznivih dejanj izvršil znake osmih posamičnih kaznivih dejanj velike tatvine po čl. 212/1 točka 1 KZ, je vsem ugotovljenim okoliščinam tudi ustrezna izrečena enotna kazen enega leta in osmih mesecev zapora. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo obtoženčeve zagovornice, ki se je zavzemala za izrek nižjih posamičnih in enotne kazni, zavrnilo kot neutemljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obtoženega D.L. za krivega dveh nadaljevanih in enega posamičnega kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/I točka 1 KZ, ter mu določilo posamične kazni šest mesecev, štiri mesece in eno leto zapora in mu nato izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora, kateremu je štelo čas prebit v priporu od 30.11.1999 dalje. Ob plačilu mu je naložilo tudi premoženjskopravne zahtevke oškodovancev ter ga v celoti oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo je obtoženo T.F. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 212/I točka 1 KZ v zvezi s čl. 25 KZ, zoper obtoženega B. E. pa je zavrnilo obtožbo za storitev enakega kaznivega dejanja in v obeh primerih s stroški tega dela kazenskega postopka obremenilo proračun.

Zoper obsodilni del sodbe se je pritožila zagovornica obtoženega D.L. zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala, naj pritožbama sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu določi nižje posamične ter nato izreče tudi nižjo enotno kazen zapora.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe, enak predlog pa je na seji senata sodišče druge stopnje podal tudi višji državni tožilec.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče mora pri odmeri kazni v mejah, ki so z zakonom predpisane za posamezno kaznivo dejanje, upoštevati predvsem težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno ugotovilo, da je bil obtoženčev naklep v vseh osmih posamičnih primerih usmerjen v prilastitev avtoradijev, kar je obtoženec tudi priznal. Ob tem sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo spregledati, da je bil že dvakrat pravnomočno obsojen za istovrstni kaznivi dejanji, pri čemer je že sedem mesecev po izrečeni pogojni obsodbi znova izvršil kaznivo dejanje. Ti podatki o obtoženčevih dosedanjih obsodbah ter okoliščinah, v katerih je doslej izvrševal enaka kazniva dejanja, nedvomno opozarjajo na njegovo nagnjenje k izvrševanju premoženjskih kaznivih dejanj, ter je zato tudi po oceni sodišča druge stopnje ta pomembna okoliščina prišla v zadostni meri do izraza pri določitvi posamičnih in izreku enotne zaporne kazni, zaradi česar ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem njegove zagovornice, da bi mu moralo sodišče prve stopnje zaradi časovne odmaknjenosti kaznivih dejanj, ki so ostala pri poskusu ter zaradi njegovega obžalovanja izreči krajšo prostostno kazen. Obtoženec je sicer v daljšem časovnem razdobju storil kar osem posamičnih dejanj, od katerih vsebuje vsako vse znake kaznivega dejanja velike tatvine, za katerega je v zakonu predpisana kazen zapora do petih let ter zato ob gornjih ugotovitvah o obtoženčevem ponavljanju kaznivih dejanj izrečena enota kazen gotovo ni prestroga.

V kolikor bo obtoženec vztrajal pri svoji odločitvi, da po drogah ne bo več posegal, pa bo lahko ob ustreznem obnašanju med prestajanjem zaporne kazni preko instituta pogojnega odpusta tudi sam vplival na dejansko dolžino izrečene in s to sodbo potrjene zaporne kazni, kakršno mu je izreklo sodišče prve stopnje.

Glede na povedano je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. odst. 383. čl. ZKP, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu čl. 98/1 in 95/4 ZKP, pri čemer so razlogi za odločitev o oprostitvi plačila stroškov pritožbenega postopka enaki, kot pri odločitvi o oprostitvi plačila stroškov kazenskega postopka na prvi stopnji.