Court rejects appeal in traffic accident case, affirming liability based on defensive driving principle.

Pritožba zagovornika obdolžene A.L. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženka je dolžna plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino 40.000,00 SIT.

[JEDRO]

Udeleženci v cestnem prometu so res sicer upravičeni pričakovati, da bodo vsi udeleženci spoštovali predpise o varnosti cestnega prometa (načelo zaupanja v cestnem prometu). Vendar pa so hkrati dolžni tudi preprečiti nevarnost, ki jo s svojim protipredpisnim vedenjem ustvarijo drugi udeleženci v prometu (načelo defenzivne vožnje).

[OBRAZLOŽITEV]

Obdolžena A.L. je bila z izpodbijano sodbo spoznana za krivo kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odst. 325. čl. KZ, za katero ji je bila izrečena denarna kazen štirideset dnevnih zneskov, to je 68.000,00 SIT, ki jo mora plačati v roku dveh mesecev. Naloženo ji je bilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožil zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da višje sodišče obdolženko oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Višja državna tožilka se s pritožbo ni strinjala in je predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče ni moglo pritrditi pritožnikovemu zgrešenemu pojmovanju vzročnosti pri obravnavani prometni nesreči; pritožnik namreč vzrok za nesrečo išče v vožnji kolesarja (ta naj bi vozil "prehitro in po sredini ceste"), ne upošteva pa naslednjih bistvenih ugotovitev izpodbijane sodbe: da je obdolženka kršila določbo 5. odst. 50. čl.

ZTVCP, ker je z neprednostne ceste zapeljala na prednostno in ni pustila mimo kolesarja - oškodovanca; da je bila bila navzočnost kolesarja na cesti za obdolženko objektivno predvidljiva od trenutka, ko ga je mogla opaziti v cestnem ogledalu in da je obdolženka imela objektivne možnosti, da prepreči nastanek prometne nesreče. Res je sicer, da so udeleženci v prometu upravičeni pričakovati, da bodo vsi udeleženci spoštovali predpise o varnosti cestnega prometa (načelo zaupanja v cestnem prometu), vendar pa je hkrati udeleženec v prometu tudi dolžan preprečiti nevarnost, ki jo s svojim protipredpisnim dejanjem ustvarijo drugi udeleženci v prometu (načelo defenzivne vožnje). Upoštevaje navedena izhodišča torej ni dvoma, da je obdolženka, predno je zapeljala z neprednostne na prednostno cesto, v cestnem ogledu lahko zaznala kolesarja (ta je bil opazen na razdaljo 42m) vendar ga je očitno spregledala. Prometno nesrečo bi lahko preprečila, če bi kolesarja zaznala, upoštevala cestno prometne predpise in ga pustila mimo, saj je vozil po prednostni cesti.

Navedeno torej govori za sklep, da je vzrok za nastanek prometne nesreče izključno na strani obdolženke in da nekoliko prehitra vožnja kolesarja (vozil je 46 km namesto dovoljenih 40 km/uro) nima nikakršnega vpliva na obstoj kaznivega dejanja. Pritožnikova trditev, da je kolesar vozil po sredini ceste je protispisna; obdolženka je namreč povedala (listna št. 36), da je kolesar, ko ga je zagledala, vozil po svoji desni strani, nato pa zavil proti njej, kar si je mogoče razlagati kot refleksno reakcijo ob zaznavi ovire na cesti.

Višje sodišče tudi zavrača pritožnikov namig, da bi obdolženka utegnila biti žrtev zaznavnih sposobnosti oziroma objektivnih pogojev za opažanje kolesarja. Izpodbijana sodba se tudi v tem delu utemeljeno opira na strokovno mnenje izvedenca cestno-prometne stroke, ki je pojasnil, da bi obdolženka, če bi pogledala v ogledalo, kolesarja morala videti. Ob dobri vidljivosti je bilo namreč, kljub pogledu pod kotom, vidno, "da se nakaj premika". Izpodbijan sodba ima tudi sprejemljive razloge glede obdolženkine krivde, zaradi česar je moralo višje sodišče zagovornikovo pritožbo v smeri nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja zavrniti kot neutemeljeno.

Preizkus odločbe o kazenski sankciji (čl. 386 ZKP) je pokazal, da je bila obdolženki izrečena kazen, ki ustreza teži dejanja in stopnji njene krivde, ki sta v tem primeru nekoliko manjši glede na oškodovančev prispevek k nesreči, predvsem pa zaradi težjih pogojev (oster ovinek, cestno ogledalo in kolesar kot težje opazen udeleženec v prometu) v katerih se je obdolženka uključevala na prednostno cesto in ki so terjali posebno previdnost oziroma zbranost. Denarna kazen je ustrezno prilagojena tudi obdolženkinim premoženjskim razmeram in obveznostim.

Zaradi navedenih razlogov je višje sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 1. dost.

98. čl. v zvezi s 1. odst. 95. čl. ZKP; povprečnina je bila odmerjena po enakih kriterijih kot na prvi stopnji.