Appeal partially allowed: private prosecutor pays average costs but amount reduced based on financial means.

Pritožbi zasebnega tožilca Š.V., vloženi po njegovem pooblaščencu, se deloma ugodi tako, da se povprečnina, ki jo je dolžan plačati zasebni tožilec, zniža na 40.000,00 (štiridesettisoč) SIT.

[JEDRO]

Zasebni tožilec in obdolženec se v primeru umika zasebne tožbe lahko poravnata le o medsebojnih stroških, ne pa tudi glede povprečnine (torej o strošku kazensekega postopka iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP). Ta del stroškov se tako vedno naloži zasebnemu tožilcu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi člena 293 ZKP zoper obdolženega J.M. ustavilo kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po členu 171/II in I KZ. Na podlagi člena 96/III ZKP je odločilo, da je zasebni tožilec Š.V. dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sicer na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zasebni tožilec je po svojem pooblaščencu vložil pritožbo zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal spremembo sklepa v izpodbijanem delu tako, da se zasebnega tožilca oprosti plačila povprečnine, podrejeno pa ustrezno znižanje povprečnine.

Pritožba je deloma utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje, da zasebnemu tožilcu naloži v plačilo povprečnino, je pravilna in temelji na določbi člena 96/III ZKP. Po tej določbi je zasebni tožilec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega zagovornika, če se kazenski postopek konča s sodbo, s katero se obdolženec oprosti obtožbe ali s sodbo, s katero se obtožba zavrne ali s sklepom, s katerim se postopek ustavi ali obtožnica zavrže. Če se postopek ustavi zaradi umika obtožbe, se obdolženec in zasebni tožilec lahko poravnata o medsebojnih stroških. Stranki se v primeru umika zasebne tožbe lahko poravnata le o medsebojnih stroških, ne pa tudi glede povprečnine (torej o strošku kazenskega postopka iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP). Ta del stroškov se tako vedno naloži zasebnemu tožilcu. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je glede na izjavo zasebnega tožilca o umiku zasebne tožbe in dogovoru o plačilu medsebojnih stroškov z dne 17.1.2000, v izpodbijanem sklepu odločilo, da mora povprečnino plačati zasebni tožilec. Zato niso utemeljena pritožbena izvajanja, da je obdolženec z izjavo, da prevzema vse breme stroškov, prevzel tudi plačilo povprečnine.

Utemeljeno pa pritožnik izpodbija višino odmerjene povprečnine. Le ta se po po določbi tretjega dostavka 92. člena ZKP odmeri glede na trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere tistega, ki jo je dolžan plačati. Sodišče prve stopnje je pri odmeri upoštevalo le trajanje postopka, ki pa ga, kot utemeljeno navaja pritožnik, ni moč naprtiti v krivdo zasebnega tožilca. Predvsem pa sodišče pri odmeri povprečnine ni upoštevalo drugega kriterija in sicer premoženjskih razmer zasebnega tožilca, kar se utemeljeno navaja v pritožbi. Glede na višino pokojnine, ki jo prejema zasebni tožilec in je ta meseca januarja 2000 znašala 99.064,00 SIT, kot to izhaja iz izpiska tekočega računa pri SKB z dne 4.1.2000, ki jo je kot pojasnilo k pritožbi dodatno vložil zasebni tožilec, ima pritožnik prav, ko zatrjuje, da je na 100.000 SIT odmerjena povprečnina previsoka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo tako, da je povprečnino znižalo na 40.000,00 SIT.