Appeal allowed; court ruled seizure of business vehicles requires proof of non-essentiality for business operations.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court granted the creditor's appeal and revoked the first-instance judgment regarding the seizure of the debtor's vehicles. The debtor argued that the vehicles were essential for business operations, while the creditor claimed they were not. The court found the lower court failed to verify whether the vehicles were truly necessary for the debtor's business activities, relying solely on the debtor's assertions without evidence. Consequently, the case was remanded for a new trial where the court must determine if the seizure would destroy the debtor's business existence.
Legislator headnote
AI generated6. točka 1. odst. 210. čl. ZIP; 1. odst. 80. čl. ZIZ: Seizure of business assets is permitted only if they are not essential for the debtor's operations, and the court must verify this factually rather than accepting unproven claims.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v prvi točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
[JEDRO]
Po določilih 6. točke 1. odst. 210. čl. ZIP oz. 1. odst. 80. čl. ZIZ niso iz izvršbe izvzeta prav vsa osnovna sredstva, ki so dolžniku potrebna za opravljanje dejavnosti. Namen teh določb je izvzeti iz izvršbe tista sredstva, katerih rubež bi onemogočil dolžnikovo opravljanje dejavnosti in s tem uničil njegovo poslovanje, ne pa morda samo zmanjšal obseg opravljanja dejavnosti po vrsti ali količini.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom deloma ugodilo ugovoru dolžnika ter razveljavilo svoj sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - rubežem, cenitvijo in prodajo dolžnikovih premičnih stvari glede nekaterih predmetov izvršbe - dolžnikovih vozil.
Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da sodišče sploh ni ugotavljalo, ali so sporna vozila, na katerih je upnik predlagal izvršbo, dolžniku nujna za opravljanje njegove dejavnosti.
Sodišče je nekritično verjelo dolžnikovim navedbam, ni pa izvajalo nobenih dokazov.
Pritožba je utemeljena.
V času vložitve ugovora veljavni Zakon o izvršilnem postopku (ZIP) je v 6. točki 1. odst. 210. čl. določal, da je izvršbo proti pravni osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, mogoče dovoliti tudi na stvari, ki spadajo med dolžnikova osnovna sredstva, kolikor mu niso nujne za opravljanje njegove dejavnosti. Smiselno enako določa 1. odst. 80. čl. sedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).
V kolikor je med strankama sporno, ali predmeti, na katere sega upnik z izvršbo, spadajo med osnovna sredstva, ki so dolžniku nujno potrebna za opravljanje dejavnosti, mora sodišče prve stopnje o tem odločiti (2. odst. 210. čl. ZIP, enako 4. odst. 80. čl. ZIZ) na podlagi izvedenih dokazov in ne zgolj na podlagi trditev ene od strank (prim. 1. odst. 53. čl. ZIP oz. 2. odst. 58. čl. ZIZ). Držijo pritožbene navedbe upnika, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali so sporni predmeti dolžniku nujno potrebni za opravljanje njegove dejavnosti. Sodišče tudi ni ugotavljalo, ali dolžnik poleg prevozniške dejavnosti opravlja še kakšno drugo, čeprav predlog za izvršbo nakazuje to možnost (dolžnik je naveden kot "...Turistično, storitveno, posredniško in uvozno-izvozno podjetje..."), niti ali ima dolžnik poleg delovnih sredstev, na katera sega upnik z izvršbo, še kakšna druga. Prav tako ni ugotavljalo, ali so za opravljanje dolžnikove dejavnosti nujno potrebna vsa vozila. Po določilih 6. točke 1. odst. 210. čl. ZIP oz.
1. odst. 80. čl. ZIZ niso iz izvršbe izvzeta prav vsa osnovna sredstva, ki so dolžniku potrebna za opravljanje dejavnosti, saj v tem primeru v navedenih členih ne bi bilo potrebno posebej poudarjati, da so izvzeta sredstva, ki so nujna za opravljanje dejavnosti, temveč bi zakonodajalec iz izvršbe preprosto izvzel vsa osnovna sredstva. Namen teh določb je izvzeti iz izvršbe tista sredstva, katerih rubež bi onemogočil dolžnikovo opravljanje dejavnosti in s tem uničil njegovo poslovanje, ne pa morda samo zmanjšal obseg opravljanja dejavnosti po vrsti ali količini.
Ker sodišče prve stopnje vseh zgoraj navedenih odločilnih dejstev ni ugotavljalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, sodišče pa je ob napačni interpretaciji zgoraj citiranih določb izvršilnega postopka sprejelo napačno odločitev. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 14. čl. ZIP oz. 15. čl. ZIZ upnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje izvede ustrezne dokaze, po potrebi opravi narok in ugotovi, katere dejavnosti vse opravlja dolžnik, katera in koliko sredstev za to nujno potrebuje in katere od predlaganih predmetov izvršbe bi bilo eventuelno mogoče zapleniti brez ogrožanja eksistence dolžnika kot gospodarskega subjekta.