Appeal court dismisses debtor's objection to enforcement as it fails to prove legal grounds under ZIZ Art. 53(2).

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Dolžnikova razmerja s tretjimi osebami ne vplivajo na obstoj, višino in zapadlost upnikove terjatve, izkazane z verodostojno listino v smislu 23. čl. ZIZ, kateri dolžnik niti ne oporeka, niti na upnikovo zakonito pravico, da svojo zapadlo obveznost izterja potom izvršilnega postopka, četudi ga je dolžnik večkrat obvestil, da ni zmožen plačati. Dolžnik v ugovoru ne trdi, da bi z upnikom sklenil dogovor o plačilu s cesijo ali asignacijo, temveč navaja le, da je upniku to možnost omenil, kar pa nikakor ni dovolj za spremembo zapadlosti ali načina izpolnitve njegove obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper dolžnika dovolilo izvršbo zaradi izterjave 5,670.196,56 SIT s pripadki.

Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da je upnika redno obveščal o svojem finančnem stanju. Zoper svojega dolžnika dolžnik poseduje terjatev, ki znaša okoli 26,000.000,00 SIT in je mnogo višja kot upnikova terjatev proti njemu. Upniku je tudi omenil možnost asignacije oz. cesije.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnikov ugovor ni obrazložen v skladu z določili 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Ugovor ni utemeljen.

Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in tudi predloži dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemeljen.

Omenjeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl.

ZIZ oziroma ki bi lahko - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Dolžnik v ugovoru smiselno priznava obstoj in višino upnikove terjatve in navaja, da trenutno ni zmožen poravnati svoje obveznosti, ker drugi njemu dolgujejo veliko več, kot on dolguje upniku. Vendar dolžnikova razmerja s tretjimi osebami ne vplivajo na obstoj, višino in zapadlost upnikove terjatve, izkazane z verodostojno listino v smislu 23. čl. ZIZ, kateri dolžnik niti ne oporeka, niti na upnikovo zakonito pravico, da svojo zapadlo obveznost izterja potom izvršilnega postopka, četudi ga je dolžnik večkrat obvestil, da ni zmožen plačati. Dolžnik v ugovoru ne trdi, da bi z upnikom sklenil dogovor o plačilu s cesijo ali asignacijo, temveč navaja le, da je upniku to možnost omenil, kar pa nikakor ni dovolj za spremembo zapadlosti ali načina izpolnitve njegove obveznosti. Tudi iz dolžnikovih dopisov upniku, ki so priloženi ugovoru, ne izhaja, da bi upnik kakor koli pristal na dolžnikove predloge za odlog plačila.

Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da so dolžnikove ugovorne trditve zelo splošne in nedoločne, s takšnimi pavšalnimi ugovori pa dolžnik ne bi mogel doseči zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi, zato je njegov ugovor neutemeljen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.

Ker sodišče prve stopnje tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl.

ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.