Appeal allowed; first instance court violated procedural rights by failing to serve and read the statute of limitations objection. The court vacated the judgment and remanded the case for a new trial. The court held that the failure to serve and read the defendant's statute of limitations objection deprived the plaintiff of the opportunity to address this defense in court, constituting a fundamental violation of procedural rights under the Code of Civil Procedure. Consequently, the appeal was granted, the first-instance judgment was vacated, and the case was remanded to the first-instance court for a new trial. The court emphasized that the failure to serve and read the defendant's statute of limitations objection deprived the plaintiff of the opportunity to address this defense in court, constituting a fundamental violation of procedural rights under the Code of Civil Procedure. Consequently, the appeal was granted, the first-instance judgment was vacated, and the case was remanded to the first-instance court for a new trial. The court emphasized that the failure to serve and read the defendant's statute of limitations objection deprived the plaintiff of the opportunity to address this defense in court, constituting a fundamental violation of procedural rights under the Code of Civil Procedure. Consequently, the appeal was granted, the first-instance judgment was vacated, and the case was remanded to the first-instance court for a new trial. The court emphasized that the failure to serve and read the defendant's statute of limitations objection deprived the plaintiff of the opportunity to address this defense in court, constituting a fundamental violation of procedural rights under the Code of Civil Procedure. Consequently, the appeal was granted, the first-instance judgment was vacated, and the case was remanded to the first-instance court for a new trial.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zuadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Ker sodišče tožeči stranki ni vročilo vloge, s katero je tožena stranka uveljavljala ugovor zastaranja, niti ni te vloge prebralo na glavni obravnavi, ki jo je opravilo v odsotnosti tožene stranke, je tožeči stranki vzelo možnost obravnavanja ugovora zastaranja pred sodiščem.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Sevnici v 1. in 3. točki izreka.

Proti tej sodbi se tožeča stranka pritožuje in uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst.

339. člena ZPP/99 oziroma 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77 in zmotna uporaba materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Drugopis pritožbe je bil vročen toženi stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

V tej zadevi je treba uporabiti določila ZPP iz leta 1977, ker je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo novega ZPP iz leta 1999 (glej 1. odst. 498. čl. ZPP/99). Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in v obsegu, določenem v 2. odst. 365. čl. ZPP/77. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka ugovarjala zastaranje, čeprav to iz listin, ki so v spisu, oziroma ki so bile vročene tožeči stranki to ne izhaja.

Trdi, da to predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP/77 oziroma 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP/99. Četudi bi bilo res, da bi sodišče ugotovilo neko dejstvo, ki ga stranka ne bi zatrjevala, to ne bi predstavljalo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77, pač pa bi bila to kršitev 2. čl. ZPP. V tem primeru pa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo nekaj, kar tožena stranka ne bi zatrjevala, zato tudi 2. člena ZPP ni kršilo.

Pač pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 5. čl. ZPP. V 1. odst.

5. čl. ZPP je določeno, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. V konkretnem primeru pa sodišče te določbe ni uporabilo oziroma jo je kršilo, saj dopolnitve ugovora, v katerem je tožena stranka uveljavljala zastaranje, ni vročilo tožeči stranki, kot ta pravilno zatrjuje v pritožbi. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da sodišče tudi na naroku tožeči stranki ni vročilo dopolnitve ugovora, niti ni na glavni obravnavi, katere se tožena stranka ni udeležila, prebralo ugovora in dopolnitve ugovora tožene stranke. S takim ravnanjem sodišča je bila tožeči stranki odvzeta možnost obravnavanja toženkinega ugovora zastaranja pred sodiščem, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Na to kršitev pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP), pritožnik pa smiselno nanjo tudi opozarja, saj trdi, da v vlogah, ki so mu bile vročene, ugovor zastaranja ni bil uveljavljen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. čl. ZPP/77).

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo tožeči stranki vročiti dopolnitev toženkinega ugovora, nato pa o zadevi ponovno odločiti. Če bo v novem postopku prišlo do enakega zaključka, da je vtoževana terjatev zastarala, bo moralo tudi izrek sodbe pravilno oblikovati. Izrek sodbe mora v takem primeru vsebovati tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka in ne samo odločitev o razveljavitvi sklepa o izvršbi (primerjaj 3. odst. 338. čl. ZPP/77 oziroma 3. odst.

324. čl. novega ZPP/99).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je po samem zakonu pridržana za končno odločbo (3. odst. 166. čl. ZPP/77).