Denationalization appeal dismissed due to lack of concrete evidence for coercion or duress in the original transaction.

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Denacionalizacijski upravičenec ne more uspeti v postopku po 5. členu ZDen, če so trditve o grožnji, sili oziroma zvijači povsem nekonkretizirane in brez dokazne podlage. Če jih v pritožbi konkretizira in ponudi dokaze, pa mora za te pritožbene navedbe izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, saj jih sicer pritožbeno sodišče ne upošteva.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo predlagateljev za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. A, vpisane pred podržavljenjem pri vl. št. X in parc. št. B, vpisane pred podržavljenjem pri vl. št. Y in sicer z utemeljitvijo, da pri sklepanju menjalne pogodbe, s katero sta nepremičnini prešli v družbeno lastnino, ni dokazana grožnja, sila ali zvijača po 5. čl.

Zakona o denacionalizaciji.

Zoper takšen sklep sta se pritožila predlagatelja iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi vztrajata pri trditvi, da je bila menjalna pogodba št. 465-219/63-4 z dne 07.03.1964, med Skupščino občine Nova Gorica ter A.F. in H.J., sklenjena zaradi sile in zvijače državnega organa - komisije za arondacijo pri Skupščini občine Nova Gorica. Pri tem navajata, da je bila za obe parceli že pred sklenitvijo menjalne pogodbe sklenjena najemna pogodba z namenom zaokrožanja kompleksov C in za nasad hrušk v D, kar predlagateljema ob podpisu najemnih pogodb še ni bilo znano. Član arondacijske komisije jima je zagotovil, da bosta zemljišče po preteku najemne dobe dobila nazaj in jima ne bo odvzeto. Ko pa je postalo jasno, da zemljišč ne bodo vračali, sta se pričela upirati odvzemu. A.F. je bil v tem času zaposlen kot šofer pri Občinskem ljudskem odboru Nova Gorica oziroma kasneje pri Skupščini občine Nova Gorica in je vozil tudi arondacijsko komisijo. Pri tem je videl kako so se lastniki zemljišč upirali odvzemu zemljišč, ki so bila nato na silo preorana. V primeru H.J. je pri nasilnem preoranju parc. št. B posredovala policija ter njo in H.F. s pendreki odstranila z zemljišča. Tudi A.F. parcele št.

A ni hotel oddati, a so mu nadrejeni v službi zagrozili, da bo drugače izgubil službo. Z zvijačo, da bodo njemu in H. dodelili enakovredno nadomestno zemljišče, pa so jih prepričali v podpis menjalne pogodbe. Vse navedeno bi lahko potrdila priča K.G., ki je kot predstavnik kmetijske zadruge sodeloval pri arondacijskih postopkih. Tudi menjalna pogodba sama je bila zvijačna, saj so bile v njej obravnavane le vložne številke, ne pa posamezne nepremičnine ter je bil v njih združen nakup nepremičnine z menjavo zemljišč.

Nepremičnine dodeljene kot nadomestno zemljišče pa niso bile v celoti družbena last, čeprav so vrednostno štele kot takšne in niso dosegle niti 20% vrednosti odvzetega. Do podpisa menjalne pogodbe je tako prišlo pod grožnjo, da bo A.F. sicer izgubil službo ter da bosta tako on kot H.J. ostala tudi brez odškodnine za odvzeto zemljišče.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da zahteva predlagateljev za denacionalizacijo temelji na menjalni pogodbi sklenjeni med Skupščino občine Nova Gorica ter H.J. in A.F. Gre torej za primer denacionalizacije kot jo določa 5. čl. Zakona o denacionalizaciji, ko so stvari ali premoženje upravičenca prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v odločitev sodišča prve stopnje o tem, da v konkretnem primeru predlagatelja postopka za denacionalizacijo nista uspela dokazati obstoja elementa grožnje, sile ali zvijače predstavnikov organov lokalne uprave, pri sklepanju menjalne pogodbe.

Navedbe predlagateljev, da je bila pogodba sklenjena na podlagi sile in zvijače so bile povsem nekonkretizirane. V postopku pa tudi ni bilo nebenih dokazov za te pavšalne trditve. C.A. je zaslišana kot stranka izpovedala le, da je bilo njeni materi rečeno, da v kolikor zemljišča ne bo dala zlepa, ga bo dala pa zgrda. Že na vprašanje kdo naj bi to rekel, predlagateljica razen odgovora, da najverjetneje komisija, ni znala izpovedati drugega. Tudi F.A. je v svoji izpovedbi le splošno navedel, da je bilo pokojni materi njegove žene zemljišče parc. št. B odvzeta s silo, ker ga ni hotela dati in brez konkretizacije trdil, da je bila menjalna pogodba sklenjena zaradi sile in zvijače. Konkretnejše obrazložitve in utemeljitve grožnje, sile ali zvijače niti on ni znal podati. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da splošno znane družbene razmere v času, ko so se dogajale krivice, ki jih odpravlja Zakon o denacionalizaciji, same po sebi ne dokazujejo, da je bil nek konkretni pravni posel sklenjen pod silo, grožnjo ali zvijačo. Družbene razmere lahko le v povezavi z drugimi dejstvi dokazujejo, da je v šlo v konkretni zadevi za nedovoljene pritiske na pravnoposlovno voljo. Teh dejstev pa predlagateljema kot rečeno ni uspelo dokazati in je odločitev prvostopnega sodišča povsem pravilna.

V pritožbi navedenih novih dejstev in predlaganega novega dokaza (zaslišanje priče K.G.), s katerimi predlagatelja skušata dokazati prisotnost sile in zvijače ob sklepanju pogodbe, pa sodišče v pritožbenem postopku ne more upoštevati. Po določbi 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Predlagatelja pa v pritožbi, ob navedbi novih dejstev in dokazov, nista z ničemer izkazala zakaj le-teh nista navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Razen zgoraj navedenih neupoštevnih navedb, pritožba drugih okoliščin v zvezi z dejanskim stanjem ne navaja.

Pritožbeno sodišče glede na obrazloženo ocenjuje, da je sklep sodišča prve stopnje pravilen v dejanskem in pravnem pogledu ter hkrati ugotavlja, da prvostopno sodišče ni zagrešilo kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl.

ZNP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.