Appeal court quashes first instance rejection of objection to enforcement due to lack of jurisdiction.

Pritožbi zoper sklep z dne 13.7.1999 se ugodi in se ta sklep v izpodbijanem delu, to je glede odločitve o delni zavrnitvi ugovora (drugi odstavek 01. tč. izreka), razveljavi.

Ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 11.5.1999 se v za odločanje kot o pritožbi še odprtem delu zavrne in se ta sklep v delu, v katerem je glede na pravnomočni del odločitve iz prvega odstavka 01. točke izreka sklepa z dne 13.7.1999 še ostal v veljavi, potrdi.

Dolžnik sam trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje ni v nobenem primeru pristojno za odločitev o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi (tudi ne o le delni zavrnitvi ugovora).

[OBRAZLOŽITEV]

Potem ko je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru dolžnika in ustavilo dovoljeno izvršbo za izterjavo preživninske terjatve v znesku 20 % dolžnikove mesečne plače za mesec januar 1999 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.1.1999 dalje do plačila ter za zavarovanje preživninske terjatve mld. upnice za obdobje od 15.2.1999 do 15.7.1999 (prvi odstavek 01. točke izreka prvostopnega sklepa z dne 13.7.1999), je z izpodbijanim delom istega sklepa v ostalem zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi, s katerim je bila dovoljena izvršba za izterjavo preživnine ter za zavarovanje preživninske terjatve mld. upnice, določene s sodno poravnavo pred Občinskim sodiščem v Zagrebu (R. Hrvaška) in priznano s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju.

V pritožbi zoper prvostopni sklep, ki ga dolžnik po vsebini izpodbija v obsegu, razvidnem že iz gornjih povzetkov, se slednji sklicuje na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane. Sicer pa sodišču prve stopnje očita, da je zmotno presodilo vprašanje obstoja pogojev za izdajo predhodne odredbe iz 259. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, saj je dolžnik redno plačeval svojo obveznost in zato ni pomembno, da je bila že predlagana izvršba zoper njega. Dolžnik predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba dolžnika zoper sklep z dne 13.7.1999 v delu odločitve o delni zavrnitvi ugovora je utemeljena, ugovor dolžnika (v še odprtem delu za odločanje o njem kot o pritožbi) pa ni utemeljen.

Pritožba zoper sklep o delni zavrnitvi ugovora je utemeljena zaradi po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb postopka iz 4. tč. drugega odstavka 354. člena v času izdaje prvostopnega sklepa še veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 (v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), saj sodišče prve stopnje v nobenem primeru ni spričo določbe drugega odstavka 54. člena ZIZ pristojno za odločitev o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi (tudi ne o le delni zavrnitvi ugovora). To je narekovalo razveljavitev drugega odstavka 01. točke izreka prvostopnega sklepa z dne 13.7.1999 na podlagi določbe 3. tč. 380. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ, da bi bilo možno na drugi stopnji (pred stvarno pristojnim sodiščem) odločanje o dolžnikovem ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 11.5.1999 v za odločanje kot o pritožbi še odprtem delu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tem delu ugovor ni utemeljen.

Ob presoji vprašanja nevarnosti obrezuspešenja ali precejšnje otežitve uveljavitve upničine preživninske terjatve glede še nezapadlih mesečnih zneskov je upoštevna zakonska domneva iz določbe drugega odstavka 259. člena ZIZ, po kateri se obstoj nevarnosti domneva, če je bilo treba zoper dolžnika že zahtevati izvršbo za izterjavo zapadlih zneskov, ali če je bila taka izvršba predlagana.

Obstoj slednje navedenega dejstva dolžnik sploh ne zanika in zato ne more biti uspešno izpodbijanje zakonske domneve iz drugega odstavka 259. člena ZIZ niti v primeru, da je dolžnikova obveznost plačila že zapadlih preživninskih obrokov v resnici v celoti poravnana oz.

izpolnjena. Pri tem tudi ni zanesljiva specifičnost načina določitve višine dolžnkove mesečne preživninske obveznosti v izvršilnem naslovu (v proporcionalnem deležu od mesečne plače), ki je po obsegu najbolj zanesljivo ugotovljiva kot nesporna med obema strankama prav z udeležbo oz. sodelovanjem dolžnikovega dolžnika. Zato se po obrazloženem izkaže, da je bilo treba dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 11.5.1999 v za odločanje kot o pritožbi še odprtem delu zavrniti na podlagi določbe 2. tč. 380. člena ZPP/77 (v zvezi s 15. členom ZIZ) in v nerazveljavljenem delu izpodbijani sklep o izvršbi potrditi.

Izrek o dolžnikovih izvršilnih stroških tega pritožbenega postopka temelji na določbah 154. člena ZPP/77 v zvezi s 15. členom ZIZ, saj dolžnik v postpku s pritožbo kljub delnemu formalnemu uspehu ni dosegel prav nikakršnega uspeha tudi po vsebini.