Court dismisses appeal against car accident claim, ruling liability remains with original insurer despite post-accident legal changes.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Po določbah Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. list bivše federacije, št. 17/90), ki je v poglavju obvezna zavarovanja urejal tudi zavarovanje lastnikov oziroma uporabnikov motornih vozil (člen 90 do 108) in Zakona o obligacijskih razmerjih, posebno členov 154. in naslednjih ter 940. in naslednjih (dalje ZOR), je za drugemu povzročeno škodo odgovoren povzročitelj škode oziroma zavarovalnica, pri kateri je imel povzročitelj škode zavarovano svojo odgovornost. Na ta materialnopravna določila, ki so veljala v času nastanka tožničinega škodnega primera (5.8.1990), poznejše spremembe, povezane z razpadom bivše federacije, same po sebi niso mogle vplivati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je toženka dolžna plačati odškodnino, ki ji je nastala zaradi škode po prometni nezgodi z dne 5.8.1990, ki jo je povzročil v L. zavarovanec "Zajednice osiguranja imovine i lica T.". Sodišče je ocenilo, da toženka Zavarovalnica T. ni pasivno legitimirana k sporu.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se razveljavi sodba sodišča druge stopnje. V reviziji poudarja, da je bilo vozilo ob nezgodi leta 1990 sicer zavarovano pri Zavarovalnici v T., vendar da bi ne glede na to odškodninsko odgovarjala tudi toženka, ker se je nezgoda pripetila na njenem območju. Zaradi poznejšega razpada SFRJ je zavarovatelj vozila povzročitelja nezgode postal tuji zavarovatelj, vozilo ni imelo ne plave in ne zelene karte in se mora zato šteti za nezavarovano. V posledici tega nastopa toženka kot obdelovalni biro, ki je pooblaščena obdelati škodni primer in plačati škodo.

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilsto Republike Slovenije, pa se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločilne dejanske okoliščine zadeve med pravdnima strankama niso sporne: povzročitelj tožničine prometne nezgode v Ljubljani 5.8.1990 je bil V. J., ki je imel svoje vozilo s cetinjsko registracijo nezgodno zavarovano pri črnogorski zavarovalnici "Zajednica osiguranja imovine i lica T., Poslovna jedinica C." (naprej Zavarovalnica C.). Odškodninsko tožbo pa je tožnica vložila 17.8.1992 zoper toženko in Zavarovalnico C. S sodbo, s katero je odločalo zgolj o tožbenem zahtevku zoper toženko, je sodišče prve stopnje odškodninski zahtevek zoper navedeno toženko zavrnilo kot neutemeljen, ker je ocenilo, da toženka ni odškodninsko odgovorna tožnici za sporno škodo na nobeni pravni podlagi. Sodišče druge stopnje se je s presojo sodišča prve stopnje strinjalo.

Po oceni revizijskega sodišča je odločitev sodišč nižjih stopenj pravilna. V času nastanka škodnega dogodka 5.8.1990 je veljal na območju tedanje SFRJ zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur. list bivše federacije, št. 17/90), ki je v poglavju obvezna zavarovanja urejal tudi zavarovanje lastnikov oziroma uporabnikov motornih vozil (člen 90 do 108). Zakon je določal obvezno zavarovanje lastnikov oziroma uporabnikov motornih vozil. Za nastalo škodo je odgovarjala zavarovalnica, pri kateri je bilo vozilo zavarovano. To izhaja jasno iz prvega odstavka 93. člena navedenega zakona (ki med drugim določa, da obveznost zavarovalne organizacije za odškodnino iz zavarovanja proti avtomobilski odgovornosti ne more biti manjša od zneska...), pa tudi naslednjih členov. Posebej in drugače je bila odgovornost zavarovalnih organizacij določena le v primerih, če je škodo povzročilo nezavarovano vozilo, neznano vozilo ali vozilo tuje registracije. Po določbah navedenega zakona in zakona o obligacijskih razmerjih, posebno členov 154. in naslednjih ter 940. in naslednjih (dalje ZOR), je za drugemu povzročeno škodo odgovoren povzročitelj škode oziroma zavarovalnica, pri kateri je imel povzročitelj škode zavarovano svojo odgovornost. Na ta materialnopravna določila, ki so veljala v času nastanka tožničinega škodnega primera, poznejše spremembe, povezane z razpadom bivše federacije, same po sebi niso mogle vplivati. To pomeni, da toženka zaradi omenjenih sprememb ni mogla postati tožničina dolžnica oziroma odškodninska zavezanka. Toženka po nobenem pravnem predpisu ni odgovorna tožnici za škodo, ki ji je nastala po škodnem dogodku, ki ga je 8.5.1990 povzročil voznik V. J. z vozilom s cetinjsko registracijo in ki ga je imel zavarovanega pred odgovornostjo pri Zavarovalnici v T. oziroma C.

Revizijsko sodišče na podlagi zgoraj navedenega zaključuje, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, ko sta tožničin tožbeni zahtevek zoper Zavarovalnico T. zavrnili. Zato ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato je v celoti neutemeljeno revizijo tožnice zavrnilo (393. člen ZPP).