Tenant must vacate business space without legal basis even after lease termination and prior appeal rejection.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Toženec zaseda poslovni prostor brez pravne podlage, če ga zaseda tudi po razdrtju najemne pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da mora tožena stranka izprazniti poslovni prostor v stanovanjski hiši na naslovu TZO 48, Kočevje, podrobno opisan v izreku izpodbijane sodbe. Obenem je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 84.440,00 SIT s pripadki.

Proti sodbi se pritožuje toženka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe.

Navaja, da sodba nima razlogov za izpodbijano odločitev. Prav tako iz obrazložitve ne izhaja, zakaj sodišče ni upoštevalo ugovorov tožene stranke iz odgovora na tožbo. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bilo v poslovni prostor za njegovo usposobitev vloženih veliko sredstev, ki pa jih ni vložila tožeča stranka. Dokler ne bo toženki tožeča stranka plačala v poslovni prostor vloženih sredstev, ima toženka pravico do posesti zaradi zavarovanja svoje terjatve. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zadevo zaključilo kljub vloženi reviziji proti sodbi P 255/95. Pritožba ni utemeljena.

Odločitev prvega sodišča je v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Pritožnica sicer očita prvemu sodišču, da sodba nima razlogov, vendar pa ta pritožbena trditev ni točna. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča namreč izhaja, da toženka zaseda sporni poslovni prostor ter da ga zaradi pravnomočno razvezane najemne pogodbe s sodbo P 255/95-32 z dne 23.4.1997 zaseda brez pravnega naslova. Te dejanske ugotovitve pa zadoščajo za materialnopravni sklep sodišča, da je toženka dolžna izprazniti poslovni prostor in ga izročiti tožnikoma (pravna podlaga 37. čl.

ZTLR).

Toženka je res v odgovoru na tožbo, ki ga je vložila, zatrjevala, da je v lokal vložila ogromno sredstev, zaradi česar po njeni trditvi tožeča stranka ne more zahtevati izpraznitve prostorov. Ker po materialnem pravu takšen ugovor za odločitev o zahtevku tožeče stranke ni pravno pomemben, z opustitvijo odgovora na takšen ugovor tožene stranke prvo sodišče ni zagrešilo zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka. Sicer pa tožena stranka niti v postopku pred prvim sodiščem niti v pritožbenem postopku svojih trditev ni niti konkretizirala niti zanje ni ponudila dokazov, kar bi morala, da bi sodišče o njenem ugovoru pridržne pravice sploh lahko odločalo.

Končno je potrebno ugotoviti, da je bila revizija proti sodbi P 255/95 s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 15/99 dne 30.9.1999 zavrnjena.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. čl.

ZPP.

Odločitev o stroških tožene stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odst. 154., prvi odst. 166. čl. ZPP).