Attempted obstruction of official act dismissed due to minor significance despite diminished capacity.

Ob delni ugoditvi pritožbi državne tožilke se izpodbijana sodba v točki I izreka sodbe po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obd.

Š.A. iz razloga po 1. točki 358. čl. ZKP v zvezi s čl. 14 KZ o p r o s t i o b t o ž b e, da je poskusila z grožnjo, da bo uporabila silo, preprečiti uradni osebi uradno dejanje, ki ga je ta nameravala opraviti v okviru svojih pravic in jo pri tem razžalila s tem, da je dne 25.9.1997 ob 11. uri na naslovu ..., kjer je sodni izvršitelj Okrajnega sodišča v ... M.H. opravljal v izvršilnih zadevah Ig ..., Ig ... in Ig ... po nalogu sodnika rubež dolžnikovih premičnih stvari, najprej žalila H., da je baraba in lopov, pri čemer mu je grozila, da bo kupila pištolo in ga ubila, zatem pa skočila proti njemu in mu poskušala preprečiti popis inventarja, kar pa ji ni uspelo, saj so takoj posredovali tam prisotni policisti PP ..., ki so stopili med sodnega izvršitelja in obdolženko ter jo na ta način fizično ločili od njega, s čimer je z izvršitvijo naklepnega kaznivega dejanja pričela, vendar ga ni dokončala, pri tem pa je bila njena sposobnost zaradi zelo slabih sposobnosti razumskega obvladovanja in pretežno nagonskih in impulzivnih reagiranj že ob manjših zapletih in obremenitvih razumeti pomen dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje, bistveno zmanjšana; s čimer naj bi poskusila storiti kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po čl. 302/III, II in I KZ v zvezi s čl. 16/II in 22/I KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženke obremenjujejo proračun.

[JEDRO]

V psihiatričnem izvedenskem mnenju ugotovljene osebne lastnosti obdolženke, dejstvo, da je kaznivo dejanje storila v stanju bistvene zmanjšane prištevnosti, da škoda ni nastala in da doslej še ni bila kaznovana, nudijo po oceni sodišča druge stopnje trdno osnovo za zaključek, da gre za dejanje majhnega pomena, zaradi česar je pritožbeno sodišče ob delni ugoditvi pritožbe državne tožilke izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obdolženko iz razloga po 1. točki 358. čl. ZKP v zvezi s čl. 14 KZ oprostilo obtožbe, da je poskusila storiti kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po čl. 302/III, II in I KZ s čl. 16/II in 22/I KZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Za uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. Š.A. iz razlogov po 2. točki 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe za poskus kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po čl. 302/III, II in I v zvezi s čl. 16/II in 22/I KZ; iz razlogov po čl. 393 ZKP pa ustavilo kazenski postopek za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po čl. 145/I KZ in s stroški obeh delov kazenskega postopka obremenilo proračun.

Zoper sodbo se je glede kaznivega dejanja pod točko I izreka sodbe pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo kaznivega dejanja po čl. 302/III KZ v zvezi s čl. 16/II KZ ter ji izreče primerno kazensko sankcijo.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala ugoditev pritožbi.

Ob delni ugoditvi pritožbi je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženko ob uporabi določil 14. čl. KZ obtožbe oprostilo.

Nobenih pomislekov ne vzbujajo ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje o samem poteku celotnega dogodka dne 25.9.1997, saj ni dvoma, da je obdolženka na opisani način žalila sodnega izvršitelja M. H., nato pa mu tudi grozila ter mu fizično poskušala preprečiti popis inventarja, vendar pa ji to zaradi posredovanja policistov ni uspelo in je tedaj izvršitev naklepnega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi začela, pa ga ni dokončala. Pravilno in v skladu s podatki kazenskega spisa je tudi v izreku sodbe zapisana trditev, da je bila obdolženkina sposobnost zaradi zelo slabih sposobnosti razumskega obvladovanja in pretežno nagonskih in impulzivnim reagiranj že ob manjših zapletih in obremenitvah razumeti pomen dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana, saj je povzeta iz psihiatričnega izvedenskega mnenja o duševnem stanju obdolženke.

Tega je sodišče prve stopnje sprejelo, vendar pa je napačno tolmačilo zaključne ugotovitve izvedenca, ki je ugotovil, da je pri obdolženki prišlo do klinično jasne konverzivne reakcije (intenzivne čustvene reakcije s telesnimi znaki, ki so imeli le duševno ozadje) z motnjami zavesti v smislu zožene zavesti z bolezenskim ozadjem, zaradi česar sta bili njeni zmožnost presojanja in odločanja bistveno zmanjšani. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi istega mnenja in zagovora obdolženke zaključilo, da se le ta ni zavedala oz. se ni mogla zavedati prepovedanosti dejanja zaradi svojih osebnosti in značilnosti, pri čemer pa istočasno tudi ugotovilo, da je posamezno izvršitveno dejanje pri njej gotovo spremljala vsaj delna zavest o prepovedanosti, ker ji je sodni izvršitelj že ob prejšnjih obiskih pojasnjeval zadevo in je celo dan po dogodku prinesla določene račune, da bi se izognila izvršbi.

Kljub temu pa sodišče prve stopnje meni, da se obdolženka ni zavedala, da je to, kar počne kot celota, prepovedano. Kot je mogoče razbrati iz obširne obrazložitve teh, že na prvi pogled protislovnih ugotovitev sodišča prve stopnje, gre za mešanje pojmov pravne in dejanske zmote iz 21. in 20. čl. KZ, ki z ugotovitvami izvedenca psihiatra o bistveno zmanjšani zmožnosti obdolženke razumeti pomen svojih dejanj in imeti v oblasti svoje ravnanje, nimajo ničesar skupnega, še posebej, ker sodišče prve stopnje tudi samo ugotavlja, da je bila pri obdolženki prisotna vsaj delna zavest o prepovedanosti njenih ravnanj.

Zato ima prav državna tožilka v pritožbi, da na podlagi ugotovitev in mnenja izvedenca psihiatra ni mogoče sklepati, da je bila obdolženka v času storitve kaznivega dejanja v kateri od opravičljivih zmot, kar bi narekovalo izrek oprostilne sodbe po 2. točki 358. čl. ZKP.

Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obdolženka doslej še nikoli ni bila kaznovana, da je kot preprosta oseba doživljala rubež kot krivico in pri tem zaradi razburjenosti celo izgubila zavest, da se je njeno zdravstveno stanje od opisanega dogodka poslabšalo in da gre pri njej vsekakor za osebo z zelo slabimi sposobnostmi razumskega obvladovanja in pretežno nagonskim in impulzivnim reagiranjem že ob manjših zapletih in obremenitvah. Ob nadaljnji ugotovitvi, da škoda zaradi ravnanja obdolženke ni nastala in da je dejanje storila v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti ter gre tako za nizko stopnjo njene kazenske odgovornosti, je potrebno njeno celotno ravnanje opredeliti kot dejanje majhnega pomena. Skladno s takšno ugotovitvijo je zato sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženko oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. čl. ZKP, saj ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki ima sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja, pa je majhnega pomena.

Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 96. čl. ZKP.