Appeal partially allowed: deportation sentence reduced to five years due to lack of proportionality and prior record.

Pritožbi zagovornice obdolženega J.F.G. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o stranski kazni spremeni tako, da se čas trajanja stranske kazni izgona tujca iz države skrajša na 5 ( pet) let; v preostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Pri odmeri trajanja stranske kazni sodišče prve stopnje ni upoštevalo načela sorazmernosti med predpisano kaznijo in težo kaznivega dejanja, kot tudi dejstva, izhajajočega iz podatkov spisa, da obdolženec na ozemlju Slovenije še ni bil kaznovan. Zato izrek stranske kazni v maksimalnem trajanju deset let za kaznivo dejanje goljufije ni primeren.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo pod točko I. izreka je sodišče prve stopnje obdolženega J.F.G. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po členu 217/I KZ. Izreklo mu je kazen šest mesecev zapora in v to kazen vštelo čas pripora od 16.2.2000 od 3.30.ure dalje. Po členu 40 KZ je obdolžencu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo desetih let. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, oškodovance pa je po členu 1905/II ZKP napotilo na pravdo. Pod točko II. izreka sodbe pa je obdolženega F. oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po členu 217/I KZ v zvezi s členom 27 KZ.

Proti sodbi se je pravočasno pritožila zagovornica obdolženega G. in uveljavljala pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno je izpodbijala tudi odločbo o kazenskih sankcijah in predlagala spremembo sodbe v tem delu tako, da se obdoležncu izreče milejša kazenska sankcija in krajše trajanje stranske kazni.

Višja državna tožilka A.Š. je v skladu z določbo člena 445/II ZKP podala mnenje in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je pokazal, da je sodišče prve stopnje po tem, ko je izvedlo vse potrebne dokaze in jih ocenilo, prepričljivo zavrnilo obdolženčev zagovor na glavni obravnavi o tem, da naj bi z dovoljenjem in po pooblastilu osebe Z.K. z njegovimi plačilnimi karticami in njegove nemške osebne izkaznice kupoval različne predmete v Ljubljani. Okoliščine, da se je obdolženec istega dne s taksistom pripeljal iz M. v Ljubljano, v nekaj urah s plačilom šestih računov s kreditnimi karticami nabavil za več kot milijon SIT blaga, se v trgovinah identificiral s tujo osebno izkaznico in ne s svojim potnim listom, ko ni bil zainteresiran za povrnitev davka, ter je predmete naložil v avto in se takoj odpeljal proti M., kjer je bil na meji ustavljen in so bile pri njem najdene kar tri plačilne kartice, nemška osebna izkaznica na ime Z.K. ter potni list obdolženca na njegovo ime, tudi po oceni sodišča druge stopnje nedvomno dokazujejo, da je obdolženec vedel, da ima ponarejene kreditne kartice in da je prišel v Slovenijo prav zato, da je z uporabo teh kartic storil kazniva dejanje goljufije, ko je z njimi plačeval, kot da je on lastnik teh kartic in se tudi podpisoval kot Z.K. Primerjava fotografije na fotokopiji nemške osebne izkaznice na ime Z.K. in fotografije na fotokopiji potnega lista obdolženega G. pa dodatno pokaže, da gre za fotografiji iste osebe, očitno obdolženega G., zato je obdolženec prodajalki V.

L. tudi lažno zatrjeval, da potnega lista nima. Zato so neutemeljeni vsi pomisleki obrambe, ki ponavljajo obdolženčev zagovor, da ni vedel, da so kreditne kartice ponarejene in sodišče druge stopnje ocenjuje, da so bila vsa odločilna dejstva v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljena in glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabljen kazenski zakon, ko je sodišče obdolženca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po členu 217/I KZ.

V kolikor pritožnica napada odločbo o kazenski sankciji, sodišče druge stopnje ocenjuje, da teža kaznivega dejanja, ki se kaže v precejšnji protipravni premoženjski koristi, ki si jo je obdolženec pridobil, ter število posameznih goljufij (šest) v nadaljevanem kaznivem dejanju goljufije, storjenem v času nekaj ur, ne opravičujejo nikakršnega znižanja izrečene zaporne kazni ali celo milejše kazenske sankcije, ki jo predlaga zagovornica in očitno meri na izrek pogojne obsodbe. Zatrjevana skrb za mladoletnega sina gelde na ostale okoliščine pa tudi ni takšna, da bi oprvičevala drugačno odločitev.

Utemeljena je pritožba zaradi odločbe o stranske kazni izgona tujca iz države. Pri odmeri trajanja stranske kazni sodišče prve stopnje ni upoštevalo tako kot pri odmeri glavne kazni načelo sorazmernosti med predpisano kaznijo in težo kaznivega dejanja, kot tudi dejstva, izhajajočega iz podatkov spisa, da obdolženec na ozemlju Slovenije še ni bil kaznovan. Zato izrek stranske kazni v maksimalnem trajanju deset let za kaznivo dejanje goljufije po členu 217/I KZ ni primeren in je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi zagovornice ugodilo ter izpodbijano sodbo v odločbi o tej kazenski sankciji spremenilo tako, da je trajanje izgona tujca iz države skrajšalo na pet let.

Pritožbi zagovornice je torej ugodilo le v delu, ko izpodbija izrečeno stransko kazen, v prestalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker sodba tudi nima kršitve zakona, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.