Appeal partially allowed: conditional sentence reduced to three months; acquittal upheld due to lack of intent.

Pritožbi zagovornika obt. R.J.U. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji tako spremeni, da se kazen določena v okviru pogojne obsodbe zniža na 3 (tri) mesece zapora.

Sicer pa se pritožba zagovornika obt. R.J.U. in pritožba pomočnika okrožnega državnega tožilca zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožnik sam navaja, da je obtoženki mogoče dokazati eventualni naklep, pri čemer pa pritožbeno sodišče pripominja, da je za tovrstno kaznivo dejanje že glede na njegovo naravo potrebna najvišja stopnja krivde, to je zavedanje in hotenje storilca, da uporabi ponarejen vrednostni papir kot pravi.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v ... je z izpodbijano sodbo pod točko I. obt. R.J.U. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe vrednostnih papirjev po tretjem odst. 250. čl. Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je z uporabo omilitvenih določil določilo kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta, v okviru pogojne obsodbe pa mu je tudi določilo nadaljnji pogoj, povrnitev povzročene škode.

Oškodovancu A.P. je dosodilo njegov premoženjskopravni zahtevek, povrnitev zneska 15.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1995 dalje, ter ga naložilo obtožencu v plačilo. Po določbi prvega odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obtoženec plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino v znesku 50.000,00 SIT, ter da mora po prvem odst. 97. čl. ZKP povrniti tudi nagrado in potrebne izdatke zagovornika. Pod točko II. pa je obt. K.K. iz razloga po 3. tč. 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po tretjem odst. 250. čl. KZ. V zvezi z oprostilnim delom sodbe je po določbi prvega odst. 96. čl. ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Zoper obsodilni del sodbe se je pritožil obt. R.J.U. po zagovorniku, ki uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podrejeno pa se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da obtožencu določeno kazen ustrezno zniža.

Zoper oprostilni del sodbe pa se je pritožil pomočnik okrožnega državnega tožilca iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in na podlagi določbe petega odst. 392. čl. ZKP sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obt. K.K. spozna za krivo kaznivega dejanja po obtožbi in ji izreče primerno kazen.

Zagovornik obt. K.K. je na pritožbo tožilca odgovoril, ter predlagal njeno zavrnitev.

Deloma je utemeljena pritožba zagovornika obt. R.J.U. v zvezi z odločbo o kazenski sankciji, pritožba pomočnika okrožnega državnega tožilca pa ni utemeljena.

Pri presoji izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo pravilne dokazne zaključke in jih sprejemljivo obrazložilo.

Zagovornik obtoženca sicer navaja, da naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka in kršilo kazenski zakon pri zaključku, da obtoženčeva prištevnost ni bila okrnjena, vendar pa z navedbami v razlogih pritožbe, ko graja zaključke sodišča prve stopnje, temelječe na izvedenskem mnenju izvedenca psihiatra, o obtoženčevi prištevnosti in navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo za ugotovitev tega dejstva postaviti novega izvedenca psihiatra, uveljavlja dejansko s takšnimi navedbami le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožnik neutemeljeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, češ da pri obtožencu obstaja dvom o prištevnosti, ker je bil obtoženec v času izvršitve kaznivega dejanja odvisnik od mamil. Sodišče prve stopnje je pravilno, prav zaradi razčiščevanja obtoženčeve zmožnosti pojmovanja in razumevanja dejanja ter sposobnosti obvladovanja, zaradi njegove odvisnosti od drog postavilo izvedenca psihiatra. Sodišče prve stopnje pa je lahko na podlagi ugotovitev izvedenca psihiatra v izvedenskem mnenju, kot njegove izpovedbe na glavni obravnavi, utemeljeno zaključilo, da o obtoženčevi prištevnosti ni nobenega dvoma.

Pri tem je pravilno presodilo ob upoštevanju načina izvršitve tovrstnega kaznivega dejanja, da glede na načrtovanost in vrstni red opravil, ki jih mora storilec izvršiti, da napravi krivi vrednostni papir in da v zvezi z vnovčenjem, da ne gre za neko hipno odločitev, ampak za premišljeno ravnanje, ki, kot je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo na podlagi izvedenskega mnenja, predstavljajo takšen način delovanja storilca, v konkretnem primeru obtoženca, da izključuje kakršenkoli dvom v prištevnost. Tako se tudi ni strinjati s pritožnikom, da naj bi bil sam izvedenec v dvomu glede prištevnosti obtoženca, saj kaj takega iz njegovega izvedenskega mnenja ne izhaja.

Prav tako pa tudi ni pritrditi pritožniku, da naj bi bilo izvedensko mnenje samo s seboj v nasprotju in bi zaradi tega moralo sodišče prve stopnje postaviti drugega izvedenca psihiatra. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ocenilo to izvedensko mnenje in lahko tudi na podlagi njega napravilo pravilne zaključke o obtoženčevem duševnem stanju. Utemeljeno pa je tudi zavrnilo predlog za postavitev novega izvedenca psihiatra, ki ga sedaj ponavlja pritožnik v pritožbi, ko je izvedensko mnenje ocenilo kot popolno in strokovno. S takšnimi zaključki sodišča prve stopnje se sodišče druge stopnje popolnoma strinja.

Neutemeljeno pritožnik še navaja, da sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti vseh okoliščin dejanja zaradi tega, ker ni vedelo, kdaj naj bi točno obdolženec kaznivo dejanje storil. Čas storitve kaznivega dejanja je dovolj jasno opredeljen, sledeč oškodovančevim navedbam, da so mu bili čeki ukradeni v začetku decembra leta 1995 ter upoštevaje, da je bil ček, ki je predmet tega kaznivega dejanja, vnovčen dne 15.12.1995. Utemeljeno pa pritožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje se je pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe, pri tem pa, kot opozarja pritožnik, obtožencu v okviru pogojne obsodbe določilo previsoko kazen.

Pri določitvi kazni pa sta v premajhni meri prišli do izraza odmaknjenost kaznivega dejanja ter nizka vrednost, na katero se je vnovčeni ček glasil, zaradi česar je pritožbeno sodišče kazen, določeno v okviru pogojne obsodbe, znižalo na tri mesece zapora.

Pomočnik okrožnega državnega tožilca pa neutemeljeno izpodbija oprostilni del sodbe, češ da je obt. K.K. mogoče pripisati vsaj to, da je bil pri njej ob vnovčitvi čeka podan glede na okoliščine, v katerih je ček od U. sprejela in vedenje o njem, kar izhaja iz njenega zagovora, podan vsaj eventualni naklep pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je pri presoji zagovora te obtoženke, ki ni z ničemer izpodbit, pravilno zaključilo, da le dejstvo, da je obtoženka vedela, da obt. U. uživa mamila, da je brez zaposlitve in brez bivališča, ne zadostuje za sklep, da se je obtoženka tudi zavedala, da ji je U. izročil ponarejen ček. Te okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča niso takšne, da bi bilo lahko na podlagi njih sklepati o obtoženkini zavesti o tem, da je pri vnovčitvi uporabila ponarejen ček kot pravega. Že pritožnik sam navaja, da je obtoženki mogoče dokazati eventualni naklep, pri čemer pa pritožbeno sodišče pripominja, da je za tovrstno kaznivo dejanje že glede na njegovo naravo potrebna najvišja stopnja krivde, to je zavedanje in hotenje storilca, da uporabi ponarejen vrednostni papir kot pravi.

Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov v odločbi o kazenski sankciji izpodbijano sodbo spremenilo v obsodilnem delu. Ker pa je ugotovilo, da niso podani drugi razlogi, s katerimi pritožnika sodbo izpodbijata, jo je v nespremenjenih delih potrdilo.