Appeal court reversed conditional sentence for robbery due to statutory minimum penalty violation and remanded for retrial.

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu pod II. v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obt. D.B. po čl. 213/III KZ v zvezi s čl. 42 in 1. tč.

43. čl. KZ izreče kazen 1 (eno) leto zapora, izpodbijana sodba se v oprostilnem delu pod I. razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbi zagovornikov obt. D.B. in M. Č. se zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po čl. 98/I v zvezi s čl. 97/I in 95/IV ZKP se oba obtoženca oprostita plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč.

drugega odst. 92. čl. ZKP, potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov pa bremenijo proračun.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu in s tem kršilo 5. tč. prvega odst. 372. čl. ZKP, ko je obtožencu za kaznivo dejanje po čl. 213/III KZ izreklo pogojno obsodbo, zato je pritožbeno sodišče po pritožbi okrožnega državnega tožilca obtožencu izreklo zaporno kazen.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v ... je s citirano sodbo spoznalo obt. D. B. in M.Č. za kriva zaradi kaznivega dejanja ropa po čl. 213/III in I KZ in izreklo obt. B. pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta in šestih mesecev zapora ter preizkusno dobo štirih let, obt. Č. pa je izreklo kazen dve leti zapora. Obema obtožencema je v določeno, oziroma izrečeno kazen vštelo čas, ki sta ga prestala v priporu, odvzelo jima je premoženjsko korist in odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun. Z isto sodbo pa je oba obtoženca tudi oprostilo zaradi drugega kaznivega dejanja ropa po čl. 213/III in I KZ.

Zoper sodbo je vložil pritožbo zagovornik obt. D.B., odvetnik F. S., zaradi kršitev kazenskega zakona in predlagal spremembo izpodbijane sodbe z določitvijo milejše kazni, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornica obt. M.Č., odvetnica D.R., je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe v obsodilnem delu, podrejeno pa njeno spremembo z izrekom nižje zaporne kazni.

Okrožni državni tožilec svetnik NN je v zvezi z obsodilnim delom izpodbijane sodbe vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal višjemu sodišču, naj obsodi oba obtoženca, v obsodilnem delu izpodbijane sodbe pa je vložil pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagal njeno spremembo z izrekom nepogojne zaporne kazni obt. D.B..

Višja državna tožilka svetnica NN je na seji senata predlagala ugoditev pritožbi okrožnega državnega tožilca in zavrnitev pritožb obeh zagovornikov.

Pritožba okrožnega državnega tožilca je utemeljena, pritožbi zagovornikov obeh obtožencev nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je ocenilo po pregledu kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obtožencema očitanega kaznivega dejanja z dne 22.8.1999, ju zanesljivo spoznalo za kriva očitanega jima kaznivega dejanja in svoje zaključke tudi prepričljivo obrazložilo. Po oceni pritožbenega sodišča so zato neutemeljene pritožbene navedbe, češ da med storilci ni bilo dogovora in da ni dokazano, da so pri izvrštvi dejanja uporabili silo ter se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge v izpodbijani sodbi. Iz zagovorov obeh obtožencev in izpovedi mladoletnega sostorilca je namreč jasno razvidno, da so šli za oškodovancem z namenom, da bi mu vzeli denar, pri izvršitvi kaznivega dejanja pa uporabili tudi potrebno silo, saj je obt. B. držal oškodovanca za roki, da mu je obt. Č. lahko vzel denar iz prsnega žepa srajce ter ga nato še porinil na tla, da so lahko nemoteno zbežali. Pritožbene navedbe, češ da je v njihovem ravnanju podano le kaznivo dejanje velike tatvine po čl. 212/I tč. 3 KZ, so zato neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca v zvezi z obt. B. izrečeno kazensko sankcijo, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo 5. tč. 372. čl. ZKP in prekoračilo pravico, ko jo ima po zakonu, kajti v skladu z drugim odst. 51. čl. KZ obtožencu ni moglo izreči pogojne obsodbe, ker zakon izrecno določa, da se ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj treh let, za kaznivo dejanje ropa po čl. 213/III KZ pa je v zakonu predpisana kazen zapora najmanj pet let. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin ter uporabi omilitvenih določil KZ obt. B. izreklo kot primerno kazen enega leta zapora.

Pritožbeno sodišče je ocenilo kot utemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje kaznivega dejanja, ki naj bi ga oba obtoženca storila dne 3.8.1999 v škodo T. B., ju preuranjeno oprostilo zaradi pomanjkanja dokazov, s tem pa kršilo določilo 373. čl. ZKP in je po oceni pritožbenega sodišča podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, zaradi česar je izpodbijano sodbo v tem obsegu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz izpovedi priče B.H. in zagovora obt. M.Č. je razvidno, da je inkriminiranemu dogodku prisostvoval tudi M.O., katerega bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zaslišati in po potrebi tudi soočiti z obema obtožencema in oškodovancem. Po oceni pritožbenega sodišča bo moralo tudi bolj kritično oceniti zagovor obt. B. v zvezi s cigaretami, saj se je najprej zagovarjal, da kadi cigarete znamke Gaullois "plave" in šele, ko mu je bilo predočeno, da so bile pri njem najdene cigarete vrste T-L, kot so bile vzete oškodovancu, je spremenil zagovor, češ da jih je kupil, iz njegovega zagovora pa je tudi razvidno, da je z delom denarja, ki so ga vzeli M.Š., kupil cigarete znamke Gaullois, kar bo moralo sodišče prve stopnje ravno tako oceniti. Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno oceniti tudi izpoved oškodovanca, da je v trgovini kupil vino, katero so nato pred trgovino pili skupaj, zaradi česar je prepričan, da denarnice ni mogel izgubiti in da je medtem, ko naj bi ga obtoženca pretepala, ležal na hrbtu prav zato, da bi zaščitil denarnico, takoj po dogodku pa odšel zadevo prijavit na policijsko postajo. Po oceni pritožbenega sodišča bo sodišče prve stopnje šele po ponovno izvedenem in dopolnjenem dokaznem postopku lahko zanesljivo ugotovilo, ali sta obtoženca storila očitano jima kaznivo dejanje in ju spoznalo za kriva ali pa s trdnejšimi argumenti ocenilo, da ni dovolj dokazov in ju oprostilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca, obt. D.B. izreklo zaporno kazen in razveljavilo oprostilni del izpodbijane sodbe, sicer pa pritožbi zagovornikov obeh obtožencev zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.