Appeal allowed; preliminary ruling not final, so first instance court erred in relying on prior case.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba (2., 5. in 6. točka izreka) in sklep (1. in 3. točka izreka) se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Rešitev o predhodnem vprašanju, ki ni povzeta v izreku sodbe, ni postala pravnomočna, zato ima pravni učinek samo za konkretno zadevo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je odločilo: "1. Tožba tožeče stranke: Ugotovi se, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena med podjetjem AV p.o., kot prodajalcem, in družbo A. d.o.o., kot kupcem, z dne 29.11.1996, pričela veljati z dnem pravnomočnosti soglasja Agencije R Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo.

Ugotavlja se, da je A. d.o.o., kot kupec, na podlagi kupoprodajne pogodbe iz 1. točke, pridobil lastninsko pravico nad nepremičnino, parc. št. x, stavbišče s poslovno stavbo v izmeri 387 m2 in parc. št.

y/3, dvorišče v izmeri 373 m2, kar predstavlja do 779/10.000-ink nepremičnine, vpisane v vložni št. zzz k.o. B. in kar v naravi predstavlja trgovski lokal - salon v pritličju stavbe v izmeri 125,33 m2, pisarne v pritličju iste stavbe v izmeri 84,81 m2 in skladiščni in pisarniški prostor v prvi kleti iste stavbe v izmeri 123,11 m2, z vsemi skupnimi prostori in napravami poslovne stavbe na Cesti n, s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem.

s e z a v r ž e.

2. Tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna dovoliti vpis lastninske pravice iz 2. odst. 1. točke izreka v zemljiški knjigi in opraviti vsa dejanja, da bo predmetna nepremičnina bremen prosta, s e z a v r n e.

3. Predlog tožeče stranka za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, ki naj se glasi: Toženi stranki se prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine, parc. št. x in parc. št. y/3, v višini do 779/10.000-ink, vpisane v vložni št. zzz k.o. B. z vknjižbo te prepovedi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani, s e z a v r n e.

4. Dovoli se sprememba podrejeno postavljenega zahtevka tožeče stranke.

5. Podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranka: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova neupravičene obogatitve plačati znesek 40.849.345,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.12.1997 do plačila, s e z a v r n e.

6. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti na 562.200,00 SIT odmerjene stroške postopka v 8 dneh." Zoper navedeno sodbo in sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev o primarnem tožbenem zahtevku ni pravilna. 1. točka izreka izpodbijane odločbe namreč temelji na nepravilni uporabi materialnega prava.

ZPP v 1. odst. 319. člena določa, da sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe. Pri tem objektivna pravnomočnost zajame le zahtevek, torej izrek sodbe. Pravnomočnost se ne nanaša na dejanske ugotovitve niti ne na materialnopravne zaključke posamezne sodne odločbe.

Iz spisa (priloga B2) izhaja, da je naslovno sodišče s sodbo, opr.

št. XI Pg 277/97 z dne 25.11.1997, v kateri sta bili pravdni stranki v obrnjenem procesnem položaju, razsodilo (2. točka izreka): "Tožena stranka mora tožeči stranki izročiti v neposredno posest kupljene nepremičnine parc. št. x, stavbišče s poslovno stavbo v izmeri 387 m2 in parc. št. y/3, dvorišče v izmeri 373 m2, v višini 799.70/10.000-ink, obe vpisani v vložni št. 2545 k.o. B., v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." Le v tem obsegu je postala sodba pravnomočna. Materialnopravno to pomeni, da so na pravno posledico, ki izhaja iz izreka sodbe, vezane stranke in sodišče, prav tako pa o njej ni mogoče ponovno odločati (2. odst. 319. člena ZPP). Iz obrazložitve navedene sodbe sicer izhaja, da odločitev temelji na zaključku, da je tožeča stranka spornih nepremečnin ter da jih tožena stranka zaseda brez pravne podlage. Glede kupoprodajne pogodbe z dne 29.11.1996, na podlagi katere naj bi A. d.o.o., kupilo predmetne nepremečnine in s tem na njih pridobilo lastninsko pravico ter pravico do posesti, pa je sodišče zaključilo, da še ni začela učinkovati. Navedeni zaključki tako predstavljajo rešitev predhodnega vprašanja, v tisti zadevi. V tem primeru je bila namreč od rešitve vprašanja kdo je lastnik nepremičnin, odvisna rešitev, kdo jih sme imeti v posesti (1. odst.

13. člena ZPP). Rešitev o predhodnem vprašanju pa ni bila povzeta v izrek navedene sodbe, zato ni postala pravnomočna, ampak ima pravni učinek samo za tisto konkretno zadevo (2. odst. 13. člena ZPP).

Glede na navedeno je dopustno, da tožeča stranka v predmetnem sporu (v zadevi pod opr. št. XI Pg 277/97 je bila tožena stranka) s tožbo zahteva ugotovitev, da kupoprodajna pogodba z dne 29.11.1996 velja ter da je na podlagi veljavne pogodbe ona postala lastnica nepremičnin, kakor tudi da zahteva, da je tožena stranka dolžna dovoliti vpis njene lastninske pravice na teh nepremičninah, saj je bilo z zgoraj navedeno sodbo (pod opr. št. XI Pg 277/97) odločeno le o izročitvi teh istih nepremičnin, ki so predmet tega spora, toženi stranki v posest. Torej ne gre za razsojeno stvar po določbi 1. odst.

319. člena ZPP. Zato so drugačni zaključki sodišča prve stopnje zmotni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno ocenilo, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno sodbo, pri čemer se je zmotno sklicevalo na določbo 2. odst. 181. člena ZPP. Dejstvo je namreč, da je odločitev o tožbenem zahtevku, da je tožena stranka dolžna dovoliti vpis lastninske pravice na določenih nepremičninah v zemljiški knjigi v korist tožeče stranke, odvisna od vprašanja, ali je ona lastnica. Zato lahko po določbi 3. odst. 181. člena ZPP uveljavlja tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin oz. da kupoprodajna pogodba velja.

Iz zgoraj navedenih razlogov je materialnopravno zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je z rešitvijo predhodnega vprašanja v zadevi pod opr. št. XI Pg 277/97, torej v tistem postopku ugotovljenem dejstvu, da kupoprodajna pogodba z dne 29.11.1996 še ni začela učinkovati in da zato kupec ni postal lastnik nepremičnin, ki so bile predmet pogodbe, bilo pravnomočno že rešeno tudi sicer isto predhodno vprašanje v tej zadevi. Zato odločitev o zavrnitvi zahtevka na dovolitev vpisa lastninske pravice tožeče stranke v zemljiško knjigo (2. točka izreka izpodbijane odločbe), ki temelji le na zaključkih iz zadeve pod opr. št. XI Pg 277/97, ni pravilna.

Ker sodišče prve stopnje ni navedlo svojih razlogov o odločilnih dejstvih in jih tudi ni ugotavljalo, izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Torej je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo potrebno skladno z določbo 1. odst.

354. člena ZPP pritožbi ugoditi in razveljaviti izpodbijano odločbo v 2. točki izreka.

Skladno z določbo 3. točke 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka razveljavilo še odločitev o zavrženju ugotovitvenega zahtevka (1. točka izreka izpodbijane odločbe), saj je le-ta odvisna od pravilne odločitve o predhodnem vprašanju (3. odst. 181. člena ZPP).

Prav tako je bilo treba razveljaviti sklep o začasni odredbi (3. točka izreka izreka izpodbijane odločbe), ker temelji na zaključku iz 2. točke njenega izreka, ki je nezakonit. Razveljaviti pa je bilo treba tudi odločitev o podrednem tožbenem zahtevku (5. točka izreka izpodbijane odločbe), saj je preuranjena. Posledično pa tudi odločitev o pravdnih stroških (6. točka izreka izpodbijane odločbe).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje samo ugotavljati odločilna dejstva, in sicer na podlagi navedb pravdnih strank in dokazov, ki jih bo po njihovem predlogu izvedlo. Na podlagi teh (svojih) ugotovitev bo moralo sprejeti odločitev; v odločbi pa bo moralo navesti razloge, s katerimi jo bo utemeljilo.