Appeal court dismisses debtor's execution objection for failing to provide specific legal facts under ZIZ Art. 53(2).
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appeal court dismissed the debtor's objection to an execution order, confirming the first-instance court's decision to proceed with enforcement. The debtor merely claimed no debt without citing specific legal facts or evidence to refute the creditor's claim. The court ruled that such a vague assertion violates the requirement for a reasoned objection under Article 53(2) of the Enforcement and Security Act.
Legislator headnote
AI generatedArt. 53(2) ZIZ; Art. 365(2) ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ: A debtor's objection to an execution order is deemed unfounded if it fails to state specific legal facts or provide evidence refuting the existence, amount, or due date of the claim.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Ugovor se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
[JEDRO]
Dolžnik v svojem ugovoru ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev, s katerimi bi konkretizirano izpodbijal obstoj, višino ali zapadlost upnikove terjatve. Ugovorna navedba, da ne dolguje ničesar, je povsem pavšalna, saj dolžnik sploh ne pove, zakaj naj upniku ne bi dolgoval izterjevanega zneska (ne pove, ali je plačal, ali blaga sploh ni naročil, je terjatev zastarana itd.), zato je ugovor dolžnika neobrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 194.940,90 SIT s pripadki.
Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da upniku ne dolguje ničesar.
Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor štelo za neutemeljen v smislu določb 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.
Ugovor ni utemeljen.
Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in tudi predloži dokaze za tako zatrjevana dejstva, sicer se njegov ugovor šteje za neutemeljen. Navedeno določilo je treba razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl.
ZIZ oziroma ki bi lahko - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dolžnik v svojem ugovoru ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev, s katerimi bi konkretizirano izpodbijal obstoj, višino ali zapadlost upnikove terjatve. Ugovorna navedba, da ne dolguje ničesar, je povsem pavšalna, saj dolžnik sploh ne pove, zakaj naj upniku ne bi dolgoval izterjevanega zneska (ne pove, ali je plačal, ali blaga sploh ni naročil, je terjatev zastarana itd.). Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ugovor dolžnika neobrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ dolžnikov ugovor zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.