Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep II Cpg 274/2000 ECLI:SI:VSLJ:2000:II.CPG.274.2000 AI generated

Appeal court dismisses objection to enforcement order when debtor could not raise defense in original trial.

Case Number VSL sklep II Cpg 274/2000
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appeal court dismissed the debtor's objection to the enforcement order, confirming the lower court's decision. The debtor argued that a rent waiver agreement and a zero-balance settlement occurred before the enforcement title became enforceable, facts he could not have raised in the prior lawsuit. The court ruled that since the debtor failed to assert these defenses during the original proceedings, the objection is inadmissible under the Enforcement Act. Consequently, the enforcement order stands, and the debtor must pay the creditor's legal costs.

Legislator headnote

AI generated

ZIZ 1. odst. 1. člen; 17. člen; 1. odst. 55. člen; 2. odst. 54. člen; 2. odst. 55. člen: An objection to an enforcement order is inadmissible if the debtor could not have raised the substantive defense in the original proceedings that generated the enforceable title.

Keywords

AI generated
enforcement objection res judicata principle impossibility of defense Enforcement Act procedural bar legal costs allocation rent waiver defense

Cited Legislation

AI generated

Cited Case Law

AI generated
Sodba Okrožnega sodišča v K., opr. št. .. z dne 15.09.1999
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Ugovor se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Dolžnik je dolžan upniku povrniti stroške za odgovor na ugovor v znesku 12.391,00 SIT, v 8 dneh.

[JEDRO]

Dolžnik s tem navaja dejstvo, s katerim ni uspel v pravdnem postopku iz katerega izvira izvršilni naslov, tj. v postopku v katerem mu je bila v plačilo naložena v predmetni izvršbi uveljavljana terjatev, ter dejstvo, ki izhaja iz obdobja (10.4.1996) pred nastopom izvršljivosti izvršilnega naslova, dolžnik pa ni zatrjeval, da tega dejstva ni mogel navajati v zgoraj navedenem pravdnem postopku, zato sta takšni ugovorni navedbi neutemeljeni.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je štelo ugovor zoper sklep o izvršbi (na podlagi izvršilnega naslova) za neutemeljen, zato ga je poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

V pravočasnem ugovoru je dolžnik navedel, da je bil med lastniki trgovin, ki jo je imel v najemu, sklenjen dogovor, da mu za čas po 1.7.1995 do predaje objekta ne zaračunavajo najemnine. Poslan mu je bil tudi dopis v zvezi z oprostitvijo najemnine. Dne 10.4.1996 je z upnikom uskladil saldo po katerem je bilo ugotovljeno, da s strani upnika ni več zahtevkov.

V odgovoru na ugovor je upnik navedel, da dolžnik v ugovoru navaja ista dejstva in predlaga iste dokaze, ki jih je že tekom pravdnega postopka in predlagal zavrnitev ugovora. Priglasil je tudi stroške.

Ugovor ni utemeljen.

V izvršilnem postopku sodišče prisilno izvrši sodno odločbo, ki se glasi na izpolnitev obveznosti (1. odst. 1. člena ZIZ); ker obveznost dolžnika izhaja iz sodne odločbe oz. izvršilnega naslova (17. člen ZIZ) se v izvršilnem postopku (praviloma) ne presoja ali obveznost obstoji ali ne, ker bi to pomenilo ponovno odločanje o pravnomočno razsojeni stvari. Ugovor zoper sklep o izvršbi je zato skladno s povedanim, mogoče vložiti (le) iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo (1. odst. 55. člena ZIZ). Po 8. tč. 1. odst. 55. člena ZIZ je ugovorni razlog tudi, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku iz katerega izvira izvršilni naslov. Dolžnik ugovarja, da obveznost upnika ne obstoji, ker je bil oproščen plačila najemnine, kar dokazuje z dopisom V. p.o.

z dne 10.8.1995 (priloga B4) ter, da so saldo z upnikom uskladili dne 10.4.1996, ko so ugotovili, da s strani upnika ni več zahtevkov; s tem navaja dejstvo, s katerim ni uspel v pravdnem postopku iz katerega izvira izvršilni naslov (prim. sodbo Okrožnega sodišča v K., opr. št. .. z dne 15.09.1999 - priloga A1), tj. v postopku v katerem mu je bila v plačilo naložena v predmetni izvršbi uveljavljana terjatev ter dejstvo, ki izhaja iz obdobja (10.4.1996) pred nastopom izvršljivosti izvršilnega naslova, dolžnik pa ni zatrjeval, da tega dejstva ni mogel navajati v zgoraj navedenem pravdnem postopku, zato sta takšni ugovorni navedbi neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ugovor ni utemeljen in ravnalo po 2. odst. 54. člen ZIZ: ugovor poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Sodišče druge stopnje ob reševanju ugovora tudi ni našlo ugovornih razlogov (2. odst. 55. člena ZIZ) ter bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka (2. odst. 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v v zvezi s 15. členom ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je (sicer neobrazložen) ugovor kot neutemeljen zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o izvršbi (2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških temelji na 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik je upniku dolžan povrniti 12.391,00 SIT stroškov za odgovor na ugovor, kar predstavlja (ob vrednosti spornega predmeta 226.025,10 SIT) naslednje potrebne stroške (5. odst. 38. člena ZIZ): - za sodne takse v višini 100 točk (tar. št. 1/3 zakona o sodnih taksah (ZST), kar ob vrednosti točke 15,00 SIT na dan odločanja znaša 1.500,00 SIT; - za sestavo odgovora na ugovor v višini 100 točk (po tar. št. 13 odvetniške tarife (OT) v zvezi s tar. št. 21/5 OT), kar ob vrednosti točke 87,40 SIT na dan odločanja znaša 8.740,00 SIT ter - za materialne stroške v višini 2% od skupnih stroškov iz prve in druge alinee v višini 205,00 SIT (po 15. členu OT) ter - 19% davek na dodano vrednost od odvetniških storitev iz prve in druge alinee v višini 1.946,00 SIT.

Stroški za posvet s stranko (50 točk) niso bili potrebni, zato jih sodišče druge stopnje ni priznalo.