Appeal allowed; garnishment on salary requires a third-party employer, impossible for sole proprietorship.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se predlog upnika z dne 30.11... za dovolitev izvršbe z novim izvršilnim sredstvom zavrže.

[JEDRO]

Izvršba na plačo je pojmovno mogoča samo v primeru, ko obstaja dolžnikov delodajalec kot tretja oseba. Če je dolžnik samostojni podjetnik, torej fizična oseba, ki samostojno opravlja gospodarsko dejavnost, dolžnikov delodajalec ne obstoji. Sodišče je z izpodbijanim sklepom dejansko naložilo odtegovanje določenih zneskov v korist upniku samemu dolžniku, zato je upnikov predlog po svoji vsebini pravzaprav predlog za izvršbo na sredstva na dolžnikovem računu, to izvršilno sredstvo pa je sodišče že dovolilo. Tako ne gre za novo izvršilno sredstvo, temveč za sredstvo, s katerim je sodišče že dovolilo izvršbo, zato ga upnik ne more ponovno predlagati iz razloga litispendence.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo zoper dolžnika nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, izvršbo na plačo v smislu 128. do 134. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in s sklepom naložilo dolžnikovemu delodajalcu S.K. s.p., da po pravnomočnosti sklepa dolžniku S.K. s.p. odteguje del plače ter ga nakazuje na upnikov žiro račun.

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da zaradi bolezni ni mogel pravočasno ugovarjati zoper sklep o izvršbi, sicer pa je dolžan bistveno manj, kot mu nalaga sklep o izvršbi, oziroma celo upnik dolguje njemu.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o dovolitvi nadaljevanja izvršbe z novim izvršilnim sredstvom nepravilna. ZIZ v 129. čl. med drugim določa, da se s sklepom o izvršbi na plačo naloži delodajalcu, da mora po pravnomočnosti sklepa plačevati upniku z izvršbo določene denarne zneske. O delodajalcu kot tretji osebi govore tudi 132., 133. in 134. čl. ZIZ. Iz takšne zakonske dikcije je jasno razvidno, da je izvršba na plačo pojmovno mogoča samo v primeru, ko obstaja dolžnikov delodajalec kot tretja oseba. V navedenem primeru pa je dolžnik samostojni podjetnik, torej fizična oseba, ki samostojno opravlja gospodarsko dejavnost (prim. 7. odst. 1. čl. Zakona o gospodarskih družbah - ZGD), zato dolžnikov delodajalec v tem primeru ne obstoji. Sodišče je z izpodbijanim sklepom dejansko naložilo odtegovanje določenih zneskov v korist upniku samemu dolžniku, ki, kot je bilo že povedano, sam sebi ne more biti delodajalec. V primeru neodtegnitve plače v smislu 134. čl. ZIZ bi upnik lahko segel z izvršbo na premoženje delodajalca, ki pa je po izpodbijanem sklepu ena in ista oseba kot dolžnik, s čimer bi upnik zoper istega dolžnika na podlagi iste terjatve pridobil dva izvršilna naslova, kar je pravno nedopustno. Upnikov predlog je po svoji vsebini pravzaprav predlog za izvršbo na sredstva na dolžnikovem računu, to izvršilno sredstvo pa je sodišče že dovolilo s sklepom o izvršbi opr. št. Ig .. z dne 25.11.1996. Tako ne gre za novo izvršilno sredstvo, temveč za sredstvo, s katerim je sodišče že dovolilo izvršbo, saj po podatkih spisa izvršba glede tega izvršilnega sredstva ni ustavljena. Upnik ne more ponovno predlagati izvršbe z istim izvršilnim sredstvom, s katerim izvršba že oz. še teče, zato je potrebno tak upnikov predlog zavreči, saj ni podana pravna korist upnika in vložitev takega predloga (1. odst. 274. čl.

ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Glede na vse povedano je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje napačen, zato ga je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ razveljavilo in zavrglo upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom.