Appeal dismissed; agent's contract binds principal unless agent proves creditor knew of agency.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ugovor tožene stranke, da ni zavezana za plačilo dolga po pogodbi, ker je kot zastopnik lastnikov poslovnih prostorov, katerih upravnik je, sklenila pogodbo sicer v svojem imenu, ampak na račun zastopanih, bi bilo mogoče upoštevati le v primeru, če bi tožena dokazala, da je tožečo stranko ob sklepanju pogodbe o tem obvestila oziroma, da je tožeča za to dejstvo vedela ali bi po okoliščinah primera lahko sklepala, da nastopa tožena kot zastopnik (3. odst. 85. čl. ZOR).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je dolžniku - toženi stranki naloženo, da v osmih dneh poravna upniku - tožeči stranki terjatev v višini 804.764,50 SIT, v veljavi. Tako je odločilo, potem ko je ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke na plačilo terjatve utemeljen. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči povrniti njene pravdne stroške.

Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. v Pritožbi navaja, da je pogodbo s tožečo stranko o dobavi toplotne energije sklenila kot zakoniti zastopnik lastnikov objekta, katerega upravitelj je bila, kar je bilo tožeči stranki popolnoma jasno. Pogodbo je sestavila tožeča stranka, tožena pa jo je podpisala v dobri veri, da jo sklepa v svojem imenu in za tuj račun, saj je bilo tožeči stranki predočeno, da gre za upravitelja zgradbe in ne za lastnika. Sicer pa je pogodba v nasprotju s Stanovanjskim zakonom (Ur.l. RS 18/91 - 23/96, v nadaljevanju SZ), ki nikjer ne določa, da bi bil upravitelj zavezan k plačilu obveznosti napram dobaviteljem.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka zatrjuje, da je pogodbo s tožečo stranko sklenila v svojem imenu in za tuj račun, da je torej pri sklepanju pogodbe nastopala le kot zastopnik lastnikov poslovnih prostorov, katerih upravnik je bila, kar je tožeči predočila, poleg tega pa je bilo to dejstvo tožeči stranki popolnoma jasno. Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko (1. odst. 85. člena ZOR). Zastopnik mora obvestiti drugo stranko, da nastopa v imenu zastopanega; pogodba pa ima pravni učinek za zastopanega in za drugo stranko tudi tedaj, kadar tega ne stori, če je druga stranka vedela ali bi bila po okoliščinah lahko sklepala, da on nastopa kot zastopnik (3. odst. 85. člena ZOR). Tožena bi se torej lahko obveznosti plačila dolga razbremenila le, če bi dokazala, da je tožečo obvestila, da nastopa v imenu zastopanih lastnikov poslovnih prostorov, oziroma, da je tožeča stranka za to dejstvo vedela ali bi glede na okoliščine primera lahko vedela, kar pa ni uspela storiti.

Tožena stranka ni namreč predložila nobenih dokazov za svoje trditve, da je tožeči stranki predočila, da nastopa pri pogodbi le kot zastopnik lastnikov poslovnih prostorov. Prav tako pa se brez predložitve dokazov tudi na to, da je bilo to dejstvo tožeči popolnoma jasno, ne more sklicevati, zlasti ob tem, ko iz pogodbe med pravdnima strankama (pril. A1) povsem jasno izhaja, da je s podpisom pogodbe tožena stranka prevzela obveznost, da bo zagotovila sredstva za poravnavo računov dobavitelja - tožeče stranke iz svojega žiro računa (5.1 člen).

V zvezi z navedbo pritožbe, da je pogodba v nasprotju s Stanovanjskim zakonom, pa je treba najprej opozoriti, da ni gotovo, da se določila tega zakona o upravljanju zgradb za obravnavano zadevo sploh lahko uporabijo. Določbe tega zakona o upravljanju večstanovanjskih hiš se sicer res smiselno uporabljajo tudi za lastnike poslovnih prostorov v večstanovanjskih hišah (člen 23 SZ), pri čemer pa je večstanovanjska hiša v smislu Stanovanjskega zakona le hiša, v kateri so poleg stanovanj sicer lahko tudi poslovni ali drugi nestanovanjski prostori, vendar morajo biti stanovanja glede na celotno površino hiše v večini (2. odst. 7. člena SZ). Dejstva, da so v zgradbi, katere upravnik je tožena stranka, tudi stanovanja, ni tožena niti zatrjevala, sploh pa ne dokazala. Ne glede na navedeno pa pogodba med pravdnima strankama ni v nasprotju z zakonom, saj niti Stanovanjski zakon niti kak drug zakon ne prepoveduje, da bi se lahko za plačilo računov dobaviteljem zavezal neposredno upravnik, kar pa pomeni, da ni nobenih ovir za sklenitev pogodbe s takšno vsebino, kot je bila v tem primeru sklenjena.

Ker je torej prvostopenjsko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ni pri tem storilo nobene procesne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).

Ker je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, je odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka, pri čemer je upoštevajoč dejstvo, da tožena stranka s pritožbo ni uspela, odločilo, da mora sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP/77).