Appeal partially allowed; court reversed enforcement order regarding VAT liability based on contract price agreement.

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 1. tč. izreka spremeni tako, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. ... z dne ... v 1. tč. izreka za znesek 47.303,89 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.4.1996 dalje in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

2. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi 1. tč.

izreka sodbe sodišča prve stopnje.

3. Druga tč. izreka izpodbijane sodbe se spremeni tako, da mora tožena stranka plačati tožeči za nadaljenje pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje 30.231,00 SIT, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

4. Tožeča stranka mora toženi stranki plačati 4.338,00 SIT za stroške pritožbenega postopka, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

[JEDRO]

Vabilo za glavno obravnavo je tožena stranka prejela 11.3.1999 (potrdilo o vročitvi, speto k l.št. 9). Če si ni pravočasno zagotovila pooblaščenca, sodi to v njeno sfero. Zaradi njene neaktivnosti ne more trpeti nasprotna stranka, ki ima pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. čl. Ustave RS). Če je tožeča stranka pristala na ceno, v kateri prometni davek ni bil upoštevan, pa se je naknadno izkazalo, da je zmotno menila, da gre za primere iz 6. čl. ZPD, ne more enostransko spremeniti pogodbene cene (prim. 111. čl. ZOR). Zato njen zahtevek na plačilo na podlagi omenjenega bremepisa ni utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP/99 (Ur.l. RS 26/99) postopek nadaljevalo po določilih ZPP/77 (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. ... z dne ... v 1. in 3. tč. izreka.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik nima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da je toženi stranki onemogočilo ustrezno zastopanje, ko ni sledilo predlogu pooblaščenca, naj sodišče narok za glavno obravnavo preloži.

Sodišče narok za glavno obravnavo preloži (med drugim), če so za to opravičeni razlogi (1. odst. 116. čl. ZPP/77). Pritožbeno sodišče se strinja s presojo, da ti v obravnavanem primeru niso bili podani, pa čeprav iz pooblastila tožene stranke res sledi, da je bilo podpisano šele 24. 3. 1999 (narok za glavno obravnavo pa je bil 26.3.1999).

Vabilo za glavno obravnavo je tožena stranka prejela 11.3.1999 (potrdilo o vročitvi, speto k l.št. 9). Če si ni pravočasno zagotovila pooblaščenca, sodi to v njeno sfero. Zaradi njene neaktivnosti ne more trpeti nasprotna stranka, ki ima pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. čl. Ustave RS). Sodišče prve stopnje tako ni kršilo določb ZPP, kot to zmotno meni vlagatelj pritožbe. Prav tako niso podane postopkovne kršitve, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77).

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno presojo sodišča prve stopnje, da obstoji terjatev tožeče stranke po računih in obračunu obresti.

Sodišče prve stopnje ni imelo razloga za dvom v nastanek zatrjevane obveznosti tožene stranke, ker tožena stranka do konca naroka za glavno obravnavo ni podala obrazložitve svojega pavšalnega ugovora proti sklepu o izvršbi, ki jo je v le-tem napovedala. Pritrditi je treba sicer pritožniku, da nekatere dobavnice niso podpisane (priloga A 21, A 23 in A 25), toda ta okoliščina sama zase še ne pomeni, da tožeča stranka toženi ni dostavila zaračunanega blaga. Da tega ne bi prejela, pa tožena stranka, kot je bilo že obrazloženo, ni navajala.

Enako velja glede rač. št. 010963 (priloga A 9), v katerem ni navedena številka naročilnice. Ker tožena stranka ni trdila, da tega blaga ni naročila, sodišče prve stopnje ni imelo razloga za dvom v resničnost nasprotnih trditev.

Pač pa pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo plačilo terjatve, ki naj bi izhajala iz bremepisa št. 950007 (priloga A 5). Če bi namreč toženi stranki naložili plačilo po tem bremepisu, bi nudili pravno varstvo enostransko spremenjeni ceni, po kateri je tožena stranka od tožeče kupila določeno blago.

S tem bremepisom je tožeča stranka toženo naknadno obremenila za plačilo prometnega davka in zamudnih obresti, ker je inšpektor APP ugotovil, da tožeča stranka ni imela podlage, da je toženo stranko oprostila plačila le-tega.

Prometni davek se je plačeval od prometa proizvodov (4. čl. Zakona o prometnem davku, v nadaljevanju ZPD), pri čemer pa je zakon definiral, kdaj se ne šteje, da gre za promet proizvodov, namenjenih končni potrošnji (6. čl. ZPD). Ta okoliščina je bila pomembna, ker je bil zavezanec za plačilo prometnega davka le prodajalec blaga končnemu potrošniku (13. čl. ZPD; izjeme iz 2. odst. 13. čl. ZPD za konkretni primer niso pomembne, ker ne pridejo v poštev - 6. in 7. odst. 14. čl. ZPD). Dejstvo, da je prodajalec kupca obremenil s plačilom prometnega davka, tako da je prometni davek upošteval v ceni, na obveznost plačila davka po 13. čl. ZPD seveda nima nobenega vpliva. Tako se izkaže, da obveznost plačila prometnega davka sodi v sfero poslovanja tožeče stranke. Če je pristala na ceno, v kateri prometni davek ni bil upoštevan, pa se je naknadno izkazalo, da je zmotno menila, da gre za primere iz 6. čl. ZPD, ne more enostransko spremeniti pogodbene cene (prim. 111. čl. ZOR). Zato njen zahtevek na plačilo na podlagi omenjenega bremepisa ni utemeljen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (368. čl. in 4. tč. 373. čl. ZPP/77).

Odločitev o stroških postopka temelji na 154. čl. in 166. čl. ZPP/77. Spremenjeni uspeh pravdnih strank se tiče nadaljnjih pravdnih stroškov, med tem ko na odločitev o izvršilnih stroških ni imel nobenega vpliva. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna plačati tožeči 30.231,00 SIT za nadaljenje pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Toženi stranki gre glede na doseženi uspeh 5 % njenih nadaljnjih pravdnih stroškov (5 % od 23.408,00 SIT; 220 tč. za odvetniške stroške in 4180 SIT za takso za ugovor).

Prav tako gre toženi stranki sorazmerni del pritožbenih stroškov v znesku 4.338,00 SIT (5 % od 86.775,00 SIT; 32.775 SIT za odvetniške stroške in 54.000,00 SIT za takso za pritožbo).