Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba I Cpg 179/99 ECLI:SI:VSLJ:2000:I.CPG.179.99 AI generated

Appeal dismissed; court held first-instance judgment was clear enough for partial review despite defendant's claim.

Case Number VSL sodba I Cpg 179/99
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the appeal, upholding the first-instance judgment which ordered the defendant to pay specific principal amounts and interest. The defendant argued the judgment was unclear regarding the calculation of interest and thus impossible to partially review, but the court found the detailed breakdown in the judgment and annex sufficient. Consequently, the court ruled that the procedural defect alleged under Article 354 of the Civil Procedure Act was not substantiated.

Legislator headnote

AI generated

Article 354, paragraph 2, item 13 of the Civil Procedure Act; Article 368 of the Civil Procedure Act: A judgment is not unreviewable merely because it involves partial success; if the court's reasoning and calculation details are sufficiently clear, the appellate court may examine the extent of the claimant's success.

Keywords

AI generated
partial review of judgment interest calculation clarity procedural defect admissibility appellate court jurisdiction civil procedure act

Cited Legislation

AI generated
Article 354, paragraph 2, item 13 of the Civil Procedure Act
Article 365, paragraph 2 of the Civil Procedure Act
Article 368 of the Civil Procedure Act
Article 498, paragraph 1 of the Civil Procedure Act
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Utemeljen tudi ni pritožbeni očitek, da ni mogoče preizkusiti, v kolikšnem delu je tožeča stranka z zahtevkom uspela, saj je sodišče celo samo napravilo obračun obresti (priloga C/1), ki so bile z izpodbijano sodbo tožeči stranki prisojene in ga je tožena stranka, kot izhaja iz povratnice (pri list.št. 20), skupaj s sodbo tudi prejela. Izrek in obrazložitev izpodbijane sodbe sta torej dovolj jasna, da je bilo sodbo mogoče preizkusiti. Izrecno uveljavljanji pritožbeni razlog bistvene postopkovne kršitve iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP ni podan.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopno sodišče je z uvodoma citirano sodbo toženi stranki naložilo, da mora plačati znesek 246.127,92 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.2.1993 do plačila ter znesek 280.354,10 SIT ter zakonite zamudne obresti od zneska 32.339,98 SIT od 5.2.1993 do plačila od zneska 1.998.014,12 SIT od 1.12.1993 do 24.12.1993, od zneska 498.014,12 SIT od 25.12.1993 do 7.1.1994 in od zneska 248.014,12 SIT od 8.1.1994 do plačila. Toženi stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 184.232,40 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo v delu, v katerem ni uspela, se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavljala bistvene postopkovne kršitve ter predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navedla je, da je izrek sodbe nerazumljiv, saj sodišče premalo natančno oziroma sploh ne razloži, kako je izračunalo zneske, ki jih toženec dolguje. Tako so po mnenju pritožnika ostala v izreku navedena dejstva neobrazložena.

Iz istih razlogov izpodbija tudi odločitev o stroških, saj zaradi pomanjkljive sodbe ne more izračunati, ali je tožeča stranka res v pretežni meri uspela z zahtevkom. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo višino dolgovanih zneskov z obrestmi in v obrazložitvi sodbe dovolj natančno obrazložilo, kako je višino dolgovanih zneskov z obrestmi izračunalo. Ker sta pravdni stranki v kupoprodajni pogodbi dogovorili valutno klavzulo, je sodišče prve stopnje pravilno napravilo obračun po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan zapadlosti terjatve in tako ugotovilo, da celotna kupnina v višini 30.170,00 DEM znaša v tolarski protivrednosti 2.276.482,02 SIT.

Iz vsebine kupoprodajne pogodbe je sodišče ugotovilo, da je prvi obrok kupnine v višini 4.525,58 DEM v tolarski protivrednosti 278.467,90 SIT zapadel 4.2.1993, ostali obroki kupnine v višini 26.680,82 DEM v tolarski protivrednosti 1.998.014,12 SIT pa dne 30.11.1993. V 1. tč. izreka je sodišče na podlagi pripoznave tožene stranke pravilno ugodilo zahtevku tožeče staranke v višini 4.000,00 DEM v tolarski protivrednosti, ki znaša 246.127,92 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.3.1993 dalje. Sodišče nadalje pravilno tudi ugotovi, da tožena stranka glede na pripoznan del zahtevka v višini 246.1297,92 SIT, plačilo 1.500.000,00 SIT dne 24.12.1993 in plačilo 250.000,00 SIT dne 7.1.1994, kar skupaj predstavlja 1.996.127,92 SIT, dolguje do polnega zneska kupnine še 280.354,10 SIT glavnice.

Znesek 32.338,98 SIT predstavlja razliko med pripoznanim delom zahtevka v višini 246.127,92 SIT in izkazano terjatvijo za prvi obrok kupnine v višini 278.467,90 SIT, ki je po kupni pogodbi zapadel 4.2.1993, zato obresti pravilno tečejo od 5.2.1993 dalje. Od preostalega zneska kupnine v višini tolarske protivrednosti 26.680,82 DEM v znesku 1.998.014,12 SIT, ki je zapadel 30.11.1993, pa zamudne obresti pravilno tečejo od 1.12.1993 do 24.12.1993, ko je tožena stranka plačala 1.500.000,00 SIT. Zato od 25.12.1993 tečejo zamudne obresti le še od zneska 498.014,12 SIT in sicer do dne 7.1.1994, ko je tožena stranka plačala še 250.000,00 SIT.

Od 8.1.1994 do dne plačila pa tečejo zamudne obresti le še od zneska 248.014,12 SIT. Glede na obrazloženo tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da ni mogoče preizkusiti, v kolikšnem delu je tožeča stranka z zahtevkom uspela, saj je sodišče celo samo napravilo obračun obresti (priloga C/1), ki so bile z izpodbijano sodbo tožeči stranki prisojene in ga je tožena stranka, kot izhaja iz povratnice (pri list.št. 20), skupaj s sodbo tudi prejela. Izrek in obrazložitev izpodbijane sodbe sta torej dovolj jasna, da je bilo sodbo mogoče preizkusiti.

Izrecno uveljavljanji pritožbeni razlog bistvene postopkovne kršitve iz 13. tč.

2. odst. 354. čl. ZPP ni podan.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožena stranka s pritožbo niti ne izpodbija, pa je prvostopno sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker prvostopno sodišče ni zagrešilo drugih bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl.

ZPP), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).

Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst.

498. čl. ZPP (Ur. l. RS št. 26/99).