VSL sklep I Cpg 377/2000 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Ker je bila skodelica izdelana po natančnih navodilih naročnika in ob sodelovanju avtorja, ki je izdelek večkrat pregledal, preden je dovolil, da se pripravi končni izdelek (kot njegova skodelica), je skodelico mogoče šteti kot avtorsko delo. Sicer pa pri skodelici ni pomemben samo ročaj z značilnim grbastim oprijemačem, ampak je pomembna kombinacija vseh elementov (barve in oblike, žganja in lošča) ki predstavlja (individualno) ustvarjalnost, ne pa zgolj prevzemanje znanih rešitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo na zaseg, izključitev iz prometa in hrambo vseh primerkov ("A-jeve") skodelice z grbastim oprijemačem ter na prepoved njenega uvoza in (nadaljnje) prodaje na slovenskem trgu (gl. sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 8.12.1999, opr. št. IV Pg 39/99-10). Nato pa je zavrnilo ugovor (pooblaščencev) tožene stranke proti sklepu o izdani začasni odredbi (gl. sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29.2.2000, opr. št. IV Pg 39/99-31).

Tožena stranka se je proti drugemu sklepu pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge (iz 1. odst. 338. čl. v zvezi s 366. čl."novega" Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99)), predlagala pa spremembo izpodbijanega sklepa z ugoditvijo ugovoru ter spremembo sklepa o začasni odredbi z zavrnitvijo predloga in razveljavitvijo vseh že opravljenih izvršilnih dejanj. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

1. Tožeča stranka je zatrjevala, da je tožena stranka z uvozom skodelic s Kitajske, ki so zaznavno zelo podobne "A-jevim skodelicam", in njihovo (nadaljnjo) prodajo na slovenskem trgu kršila njeno pravico do distribucije "A-jevih skodelic" v Sloveniji. Zato je predlagala izdajo začasne odredbe po 170. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), za izdajo katere je morala izkazati le kršitev izključne avtorske pravice oz. verjetnost obstoja avtorskega dela, verjetnost obstoja izključne pravice, verjetnost imetništva te pravice in verjetnost njene kršitve.

2. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje v postopku zavarovanja v okviru zatrjevanih dejstev pravilno in dovolj popolno (do stopnje VERJETNOSTI) ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

2.a. Ni pomembno, če se skodelice, ki jih je uvozila tožena stranka, na Kitajskem proizvajajo in tržijo že 10 let. Pomembno je namreč, da je tožena stranka z njihovim uvozom (in nadaljnjo prodajo na slovenskem trgu) kršila materialno avtorsko pravico tožeče stranke do distribuiranja "A-jevih skodelic" v Republiki Sloveniji.

2.b. Čeprav je pri delih uporabne umetnosti in industrijskega oblikovanja ustvarjalni manevrski prostor dejansko zožen in pogosto prihaja do prevzemanja rešitev, pa kombinacija barve in oblike pri ročno izdelani porcelanasti skodelici (in krožniku) z grbastim oprijemačem v kobaltnem lošču, žgani pri 1240-ih stopinjah, ne predstavlja zgolj prevzemanje rešitev, ampak tisto ustvarjalnost, črpano iz splošne kulturne dediščine človeštva (oz. simbolike starodavnih civilizacij), zaradi katere je "A-jevo skodelico" mogoče šteti kot avtorsko delo. Navedena kombinacija (in ne zgolj ročaj s sicer značilnim grbastim oprijemačem) namreč kaže na individualne poteze A. A., zaradi katerih je opisano skodelico (in krožnik) mogoče šteti vsaj kot subjektivno novost (prim. sklep naslovnega sodišča z dne 29.12.1999, opr. št. I Cpg 1495/99-7).

2.c. Iz izpovedi avtorja A. A. (na naroku za glavno obravnavo dne 24.1.2000) izhaja, da je družba S. Co. Ltd. (s Kitajske) končni izdelek (veliko kavno skodelico) pripravila po natančnih navodilih tožeče stranke (kot naročnika) in ob sodelovanju avtorja, ki je izdelek večkrat pregledal, preden je dovolil, da se pripravi končni izdelek kot njegova ("A-jeva") skodelica. Zato je "S-jeve skodelice" mogoče šteti kot "A-jeve skodelice", saj iz izpovedi avtorja A.A. tudi izhaja, da je "ta kitajski izdelek povsem enak izdelku, ki je pripravljen v Sloveniji".

2.d. Ker gre torej pri "S-jevih skodelicah" za "A-skodelice", pomeni uvoz kitajskih skodelic, ki so zaznavno (zelo) podobne "A-jevim skodelicam", kršitev pravice tožeče stranke do distribuiranja "K-jevih skodelic" v Republiki Sloveniji (1. odst. 75. čl. ZASP).

Tako ni pomembno, kakšne skodelice se sicer izdelujejo na Kitajskem, ampak je pomembno, da so skodelice, ki jih je tožena stranka s Kitajske uvozila v Slovenijo, zaznavno zelo podobne skodelicam, katere je tožeča stranka na podlagi avtorske pogodbe z A.A.upravičena distribuirati v Republiki Sloveniji.

2.e. Avtor "A-jevih skodelic" je sicer A.A., vendar je le-ta z avtorsko pogodbo z dne 30.3.1997, št. 9/3PG/97 (priloga A3), materialne avtorske pravice prenesel na tožečo stranko. Zato je tožeča stranka tista, ki je upravičena (72. čl. ZASP) do sodnega varstva nanjo prenešenih materialnih pravic (predvsem pravice do distribuiranja).

2.f. Iz izpovedi avtorja A.A. (na naroku za glavno obravnavo dne 24.1.2000) izhaja, da je na tožečo stranko "ekskluzivno prenesel vse pravice" (list. št. 72) in da je "nesporno šlo za izključen prenos materialnih avtorskih pravic" (list. št. 74). Torej predmet obravnavane avtorske pogodbe niso le posamezna dejanja izvrševanja teh pravic.

2.g. Predmet obravnavane avtorske pogodbe pa tudi ni le omejen (delen) prenos materialnih avtorskih pravic. Morebitnemu takšnemu zaključku namreč na podlagi teorije o pogodbenem namenu prenosa (iz 2. odst. 75. čl. ZASP) nasprotuje že izpoved samega avtorja (A.A.).

2.h. Sicer pa iz 1. in 6. čl. (tudi iz prve alinee 4. čl.) avtorske pogodbe izhaja, da je avtor (A.A.) na tožečo stranko prenesel pravico reproduciranja. Pri prenosu pravice reproduciranja pa se šteje, da je bila prenešena tudi pravica distribuiranja (1. odst. 77. čl. ZASP), saj zgolj prenos pravice reproduciranja "A-jevih skodelic" ne bi imel nobenega smisla, če tožeča stranka teh skodelic ne bi smela distribuirati (v Republiki Sloveniji (1. odst. 75. čl. ZASP)).

3. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene od (uradoma upoštevnih absolutnih) bistvenih postopkovnih kršitev, je sodišče druge stopnje na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP/99 pritožbo tožene stranke (kot neutemeljeno) zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.