Appeal allowed; first-instance court erred by ignoring director status change affecting statute of limitations.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Dokler ni pravnomočno odločeno o zavrnitvi intervencije (oz. o naknadnem preklicu intervencije, ki je bila že dopuščena), intervenientu in mogoče odreči udeležbe v postopku niti ni mogoče izključiti njegovih pravdnih dejanj. Pripoznava zahtevka na razveljavitev skupščinskega sklepa lahko v določenih okoliščinah pomeni izigranje zamujenega roka za vložitev izpodbojne tožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je upoštevalo pripoznavo tožbenega zahtevka z dne 26.2.1997 (redna št. 9) in izdalo izpodbijano sodbo, s katero je razveljavilo sklep skupščine tožene stranke, sprejet na seji dne 11.7.1996, da se s tem dnem kot direktor tožene stranke razreši P.K.in da se hkrati za njenega novega direktorja imenuje J. F.(1. tč.izreka prvostopne sodbe). Pri tem je toženi stranki naložilo povrnitev 227.655,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.11.1999 do plačila (2. tč. izreka prvostopne sodbe).

Proti navedeni sodbi se je pritožil stranski intervenient na strani tožene stranke (J. F. B.). Uveljavljal je bistvene kršitve iz 7., 11. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. "novega" Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) ter predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Stranski intervenient je v pritožbi (z dne 26.11.1999) zahteval tudi povrnitev pritožbenih stroškov, ki pa jih ni opredeljeno navedel (2. odst. v zvezi s 3. odst. 163. čl. ZPP/99). To je storil šele v vlogi z dne 29.11.1999 oz. v vlogi z dne 17.1.2000, kar je (oboje) po izteku pritožbenega roka (ki je ob upoštevanju dejstev, da mu je bila izpodbijana sodba vročena dne 11.11.1999, da mu je bil dan 15 dnevni pritožbeni rok in da je bila zadnji dan pritožbenega roka (dne 26.11.1999) nedelja, iztekel v ponedeljek, dne 27.11.1999).

Pritožba (stranskega intervenienta na strani tožene stranke) je bila vročena tako tožeči stranki (ki nanjo ni odgovorila) kot tudi toženi stranki (ki se o njej ni izjavila).

Ker je bila izpodbijana sodba izdana po dnevu 14.7.1999, je pritožbeno sodišče glede na 1. odst. 498. čl. ZPP/99 postopek nadaljevalo po novih predpisih.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep skupščine tožene stranke (z dne 11.7.1996), s katerim naj bi bil za novega direktorja družbe imenovan J. F. To pomeni, da ima stranski intervenient (na strani tožene stranke) zoper sebe neugodno odločbo, da ima torej pravovarstveno potrebo oz. pravni interes za pritožbo.

Prav tako (kljub ugotovitvi prvostopnega sodišča, da "ni lastnik 197 delnic tožene stranke") pa ima pravni interes, da v tem sporu nastopa kot stranski intervenient, saj je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 20.3.1997 (po 3. odst. 207. čl. "starega" Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77)) njegovo intervencijo dopustilo, medtem ko je naknadno ni zavrnilo (s sklepom po 2. odst. 207. čl. ZPP/77). Dokler namreč ni pravnomočno odločeno o zavrnitvi intervencije (oz. o naknadnem preklicu dopuščene intervencije), intervenientu ni mogoče odreči udeležbe v postopku niti ni mogoče izključiti njegovih pravdnih dejanj.

Sicer pa je treba razlikovati med pravnim interesom za stransko intervencijo (ki je v tem, da v sporu med dvema strankama zmaga ena od njiju) in aktivno legitimacijo (upravičenjem uveljavljati materialno pravico). V zvezi z aktivno legitimacijo pa je treba razlikovati med statusom delničarja (lastnika delnic) in statusom direktorja (individualnega zakonskega zastopnika) delniške družbe.

Ker je bilo s statutom tožene stranke očitno določeno, da bo pristojnosti uprave izvrševal direktor (kot posameznik), je seveda pomembno, kdo je bil direktor tožene stranke dne 25.2.1997, ko je bilo z njene strani dano pooblastilo odvetnikoma T.H. in P.C. - priloga B1, ter dne 26.2.1997, ko je tožena stranka (po navedenih odvetnikih) pripoznala tožbeni zahtevek.

Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da iz podatkov sodnega registra izhaja, da je bil direktor tožene stranke prvi tožnik (P.K.). Vendar pa ni videti, da bi pri tem upoštevalo (vpis spremembe zastopnika v sodni register je namreč deklaratoren), da naj bi bil s sklepom skupščine z dne 11.7.1996 (priloga A4) razrešen stari direktor P.K. (prvi tožnik) in imenovan novi direktor J.F.(stranski intervenient); da naj bi bil s sklepom skupščine z dne 15.7.1996 (priloga A7) v skladu z odstopno izjavo razrešen (dne 11.7.1996 že razrešeni) stari direktor P.K. in imenovan (drugi) novi direktor H.G. (drugi tožnik); da je bilo (s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24.9.1997, opr. št. I Cp 379/97 (priloga B10), v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21.1.1997, opr. št. I P 636/96-10) pravnomočno ugotovljeno, da so (vsi) sklepi skupščine z dne 15.7.1996 nični; in da naj bi bil H.G. dejansko (že od dne 26.8.1996) direktor tožene stranke, ki pa naj bi "prodal svoje delnice in odstopil s položaja direktorja", nakar novi direktor formalno ni bil imenovan, vsa pooblastila pa naj bi bila v rokah njegovega namestnika A.M. (gl. zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 18.10.1999 (list. št. 45)).

Sodišče prve stopnje je sicer razveljavilo sklepe skupščine tožene stranke z dne 11.7.1996, potem ko je ocenilo, da pripoznava ne nasprotuje prisilnim predpisom niti moralnim pravilom. Vendar pa ni videti, da bi pri tem upoštevalo, da je prvi tožnik (po podatkih sodnega registra) eden od (dveh) zastopnikov tožene stranke in da bi s tem v zvezi pripoznava tožbenega zahtevka (na razveljavitev sklepa skupščine z dne 11.7.1996, s katerim je bil prvi tožnik razrešen kot direktor tožene stranke, namesto njega pa kot novi direktor imenovan stranski intervenient) lahko pomenila izigranje roka za vložitev izpodbojne tožbe po 1. odst. 365. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD). Ta rok naj bi namreč (v zvezi z dopisom tožene stranke z dne 16.7.1996 (priloga B6)) potekel dne 16.8.1996, medtem ko je bila predmetna tožba vložena šele dne 20.8.1996. Ker sodišče prve stopnje ni obravnavalo navedenih (spornih) vprašanj, se pač ni mogoče zadovoljiti zgolj z njegovo posplošeno ugotovitvijo, da v pripoznavi z dne 26.2.1997 ni zaznati nasprotovanja prisilnim predpisom niti moralnim pravilom.

Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 354. čl. (v zvezi s 7., 11. in 14. tč. 2. odst. 339. čl.) ZPP/99 pritožbi stranskega intervenienta ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.