Slovenian Supreme Court dismisses appeal against savings deposit judgment, upholding bank liability for foreign currency deposits.

Revizija zoper sklep se zavrže. Revizija zoper sodbo se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

[JEDRO]

V obravnavanem primeru gre za devizno hranilno vlogo v višini 20.000 DEM, za katero je tožena stranka obdržala svojo izpolnitveno obveznost, saj je ni prevzela država, kar je v skladu z 22. a členom Ustavnega zakona. Republika Slovenija pa ni prevzela jamstva za tiste devize na deviznih računih in hranilnih knjižicah, ki so bile vložene v banko izven ozemlja naše države (19. člen Ustavnega zakona). Tožnik je svoja sredstva deponiral na ozemlju tedanje republike Hrvaške pri LB Osnovni banki Zagreb.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti in naložilo toženi stranki izplačilo v uvodu navedene glavnice v tuji valuti z zamudnimi obrestmi, kot jih tožena stranka priznava na DEM hranilne vloge, vezane za dobo dveh let za čas od 14.4.1992 do plačila. Ugotovilo je, da tožena stranka neupravičeno ne izplača tožeči vtoževanega zneska, ki ga je tožnik položil na hranilno knjižico in ga vezal za pridobitev kredita, ki ga je medtem že poplačal. Predlog za prekinitev pravdnega postopka je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče druge stopnje je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper opisano sodbo in sklep ter sprejelo pravne in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

Zoper tako odločitev je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da bi sodišče glede na obstoječe pravno in dejansko stanje moralo postopek po tožbi prekiniti. Razlog za prekinitev je v Ustavnem zakonu o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v 22 g členu, ki govori o prepovedi uveljavljanja terjatev tudi po ukinitvi sankcij OZN. Postopek bi moralo zato sodišče prekiniti do ureditve nasledstvenih vprašanj oziroma sukcesije med državami nekdanje SFRJ. Odločitev sodišča je v nasprotju z materialnimi predpisi v delu odločitve o obrestih. V zvezi s tem tožena stranka navaja 54. člen Zakona o deviznem poslovanju in 36. člen Zakona o bankah. Po prepričanju tožene stranke bi moral izrek sodbe vsebovati tudi številko devizne hranilne knjižice, saj je to listina, s katero se deponent izkaže pri dvigu deviznih sredstev. V nasprotnem primeru obstaja za toženo stranko dvojna zaveza in sicer po veljavni hranilni knjižici in po dajatveni sodbi.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je tožeča stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo.

Revizija zoper sklep ni dovoljena, zoper sodbo pa ni utemeljena.

O reviziji zoper sklep:

Zoper sklep je dovoljeno vložiti revizijo le v primeru, če gre za tak sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (1. odstavek 400. člena ZPP). Sklep o prekinitvi postopka ni take narave, zato revizija zoper zavrnitev predloga za prekinitev postopka ni dovoljena in jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (2. odstavek 389. člena v zvezi s 4. odstavkom 400. člena ZPP). Ne glede na to pa še v pojasnilo, da se revizijsko odločanje nanaša na pravnomočno sodno odločbo in v revizijskem postopku ni mogoča prekinitev postopka. Zakon o dopolnitvah Zakona o skladu Republike Slovenije za sukcesijo (Ur.l. RS, št. 40/97) v 15.č členu določa, da sodišče po uradni dolžnosti prekine pravdni postopek oziroma odloži izvršbo, če ugotovi, da so podane v navedenem členu predpisane predpostavke. Ta zakon je začel veljati 5.7.1997, torej celo po tem, ko je tožena stranka vložila revizijo. Razlaga Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur. l. RS, št. 45/I/94, v nadaljnjem besedilu Ustavni zakon), ki jo ponuja tožena stranka, pa ne more veljati v obravnavanem primeru. Prepoved postopkov, ki bi bili usmerjeni na zaseg premoženja bank, in njihovo nepriznavanje, je uperjeno proti tujim pravnim osebam, ki ne bi imele poslovnega odnosa z banko. V obravnavanem primeru pa temu ni tako.

O reviziji zoper sodbo:

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da gre v obravnavanem primeru za devizno hranilno vlogo v višini 20.000 DEM, za katero je tožena stranka obdržala svojo izpolnitveno obveznost, saj je ni prevzela država, kar je v skladu z 22. a členom Ustavnega zakona. Republika Slovenija pa ni prevzela jamstva za tiste devize na deviznih računih in hranilnih knjižicah, ki so bile vložene v banko izven ozemlja naše države (19. člen Ustavnega zakona). Tožnik je svoja sredstva deponiral na ozemlju tedanje republike Hrvaške pri LB Osnovni banki Zagreb. Ta je spremenila svoj status v LB Ljubljana, Glavna filiala Zagreb. Revizijsko sodišče je na te ugotovitve vezano (3. odstavek 385. člena ZPP).

Tožena stranka graja odločitev o dosojenih obrestih, ki naj bi bila materialnopravno zgrešena, medtem ko revizija glede odločitve o glavnici nima razlogov. Zakon o deviznem poslovanju v 54. členu določa, da za devize, ki jih imajo fizične osebe na deviznih računih in kot devizne hranilne vloge, plačujejo pooblaščene banke obresti v devizah ali, na njihovo zahtevo, v domači valuti. Zakon o bankah in hranilnicah pa v 36. členu predpisuje dolžnost banke, da na vidnem mestu v prostorih, kjer opravlja vplačilno izplačilno poslovanje, objavi veljavne obrestne mere, splošne pogoje poslovanja s hranilnimi vlogami in vrsto in obseg jamstva za hranilne vloge. Iz obeh citiranih predpisov, predvsem pa iz 1045. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), izhaja dolžnost banke, da hranilne vloge obrestuje. Ob pomanjkanju ugovorov pred pravnomočnostjo sodne odločbe o višini vtoževane obrestne mere sta sodišči prve in druge stopnje smeli ugoditi tožbenemu zahtevku za obresti, kot so bile zahtevane, saj ni v nasprotju s citiranimi zakonskimi predpisi.

Dosojene obresti so natančno v skladu z revizijsko zahtevo: v skladu z vsakokrat veljavnim sklepom o višini obrestnih mer banke, ki vodi hranilno knjižico, ki mora biti sprejeta na podlagi veljavnih predpisov in objavljena na vidnem mestu v poslovnih prostorih banke.

S tem, ko v izreku sodbe ni navedena številka devizne hranilne knjižice, tožeča stranka še nima dveh naslovov, na podlagi katerih bi lahko zahtevala izpolnitev obveznosti banke. S predložitvijo hranilne knjižice je tožeča stranka že zahtevala izplačilo deponiranih deviz, pa je tak zahtevek tožena stranka zavrnila. Zato je tudi bila potrebna obravnavana tožba, ki je toženi stranki naložila izplačilo deponiranih sredstev hranilne knjižice, ker tega prostovoljno ni naredila. Sicer pa hranilna knjižica ni vrednostni papir in tudi iz tega razloga tožnik nima dveh izpolnitvenih naslovov. Oba udeleženca pravnega razmerja vesta, od kod izvira njuna medsebojna obveznost. Tudi če bi prišlo do dvakratne zahteve za izpolnitev iste obveznosti, lahko dolžnik ugovarja, da je obveznost že ugasnila, ker je bila izpolnjena (295. člen ZOR).

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo, ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP (386. člen ZPP) in ugotovilo, da ta kršitev v pravdi ni bila zagrešena. Ker tudi ostali revizijski očitki niso utemeljeni, je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov odgovora na revizijo temelji na določilih 155. in 166. člena ZPP. Revizijski odgovor ni v ničemer bistveno pripomogel k odločitvi o utemeljenosti revizije in zato stroškov v zvezi z njim ni mogoče oceniti kot potrebnih. Tožeča stranka zato ni upravičena do povrnitve nastalih stroškov.