Legislator Case Law & Legislation
VSM sklep Kp 848/99 ECLI:SI:VSMB:2000:KP.848.99 AI generated

Appeal court voids first-instance judgment for failure to provide reasons on all decisive facts under ZKP 371(1)(11).

Case Number VSM sklep Kp 848/99
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appeal court voided the first-instance judgment and remanded the case for a new trial due to a fundamental procedural violation. The first-instance court failed to provide reasons for rejecting the prosecutor's request for a second expert witness and for accepting a changed expert opinion regarding alcohol levels, as well as for ignoring the defendant's changed defense and specific charges. Consequently, the court ruled that the original decision was invalid because it did not address all decisive facts, necessitating a retrial where these deficiencies can be corrected.

Legislator headnote

AI generated

ZKP 371(1)(11); ZKP 358(3); ZKP 392(1): A first-instance judgment is void if it fails to provide reasons for all decisive facts, requiring the case to be remanded for a new trial.

Keywords

AI generated
failure to provide reasons decisive facts remand for new trial alcohol level evidence expert witness opinion procedural violation ZKP 371

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Ob reševanju pritožbe okrožnega državnega tožilca se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče je pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 283.člena ZKP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.člena ZKP s tem, ko v napadeni sodbi ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Tako prvostopno sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog okrožnega državnega tožilca o pritegnitvi drugega izvedenca medicinske stroke - patologa, da ugotovi stopnjo alkohola v obdolženčevi krvi v času prometne nezgode. Napadena sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo spremenjeno mnenje izvedenca iz glavne obravnave. Enako nima razlogov v zvezi s spremenjenim zagovorom obdolženca o času, vrsti in količini zaužitja alkohola, pa tudi ne razlogov o očitku iz obtožbe, da je obdolženec kršil določilo prvega odstavka 30.člena tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP).

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje po 3.točki 358.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obd. D. B. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325.člena Kazenskega zakonika (KZ) in po prvem odstavku 96.člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 6.točke drugega odstavka 92.člena istega zakona, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Proti tej sodbi se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Na pritožbo je obdolženčev zagovornik podal odgovor. V njem predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Zagovornik je predlagal, da pritožbeno sodišče njega in obdolženca obvesti o seji senata. Pritožbeno sodišče temu predlogu ni ugodilo, ker je ugotovilo, da njuna navzočnost za razjasnitev stvari na seji ni potrebna (člen 445 ZKP).

Pregled zadeve je pokazal naslednje: Pritožbeno sodišče je pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 283.člena ZKP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11.točke prvega odstavka 371.člena ZKP s tem, ko v napadeni sodbi ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

Tako prvostopno sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog okrožnega državnega tožilca o pritegnitvi drugega izvedenca medicinske stroke - patologa (l.štev.73), da ugotovi stopnjo alkohola v obdolženčevi krvi v času prometne nezgode. Slednja okoliščina namreč predstavlja eno od odločilnih dejstev v obravnavani zadevi, okrožni državni tožilec pa je izrazil utemeljen dvom o pravilnosti ugotovitev izvedenca dr. K.. Elektronski Dragerjev aparat, ki natančno meri stopnjo alkohola v izdihanem zraku, je približno 40 minut po nesreči pri obdolžencu pokazal kar 1,20 g/kg alkohola v izdihanem zraku (l.štev.14), odvzem krvi približno 55 minut kasneje 1,22 g/kg alkohola v krvi (l.štev.14 b), dežurni zdravnik pa je obdolženca ocenil za vinjenega (l.štev.14 c). Sicer pa je tudi izvedenec dr. K. navajal v svojem mnenju različno, napadena sodba pa nima razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo njegovo spremenjeno mnenje iz glavne obravnave. Enako nima razlogov v zvezi s spremenjenim zagovorom obdolženca o času, vrsti in količini zaužitja alkohola. Po vsem navedenem pa v sodbi tudi ni razlogov o očitku iz obtožbe, da je obdolženec kršil tudi določilo prvega odstavka 30.člena tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), da torej "ni pazil na peško, ki je stopala na vozišče".

Sodba namreč govori le o preostalih dveh očitkih iz obtožbe, in sicer o obdolženčevih kršitvah določb prvega odstavka 45.člena in drugega odstavka 164.člena ZTVCP.

Opisane kršitve imajo vselej za posledico razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392.člena ZKP). V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče odpravilo ugotovljene pomanjkljivosti, kritično pa bo presodilo tudi pritožbena izvajanja okrožnega državnega tožilca, ki gredo v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker se pritožbeno sodišče glede na naravo ugotovljenih pomanjkljivosti, z njimi ni moglo ukvarjati. Enako velja za zagovornikov odgovor na pritožbo, saj tudi ta gre zgolj v smeri potrditve pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.