Appeal dismissed; court correctly rejected security request under 1978 Enforcement Law despite procedural arguments.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je bil predlog za zavarovanje, sklep o izvršbi in ugovor vložen v času veljavnosti ZIP, ki ni poznal izvršilnega naslova overjenega seznama davčne uprave, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je predlog za zavarovanje zavrnilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugovoru dolžnika ugodilo, razveljavilo sklep z dne 11.2.1998 zavrnilo predlog za zavarovanje. V zemljiški knjigi je odredilo izbris sklepa.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo upnik zaradi bistvene kršitve določb postopka. Po določilu 14. čl. ZIP v zvezi s 109. čl. prej veljavnega zakona o pravdnem postopku glede na določbo 15. čl. ZIZ bi moralo sodišče upnika pozvati, da predlog ustrezno popravi. Ker sodišče tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka.

Na vročeno pritožbo dolžnik ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Upnik je vložil predlog za zavarovanje denarne terjatve na podlagi dolgovnega seznama z dne 10.4.1992 (priloga A1). Predogu je sodišče ugodilo in izdalo sklep o izvršbi z dne 11.2.1998. Zoper sklep je vložila dolžnica ugovor z dne 6.3.1998 in navajala, da so podatki netočni in nepopolni. Upnik s svojim predlogom naj ne bi dokazal obveznosti iz izvršilnih naslovov. Seznam, na katerega se sklicuje upnik, pa ni bil vročen dolžniku in ni jasno, kdaj je nastopila izvršljivost izvršilnega naslova. Uveljavlja tudi zastaranje dolgov po dolgovnem seznamu, saj je zastaralni rok 3 leta. Trdi, da je vložil v postopkih pritožbe, v katerih še ni bilo odločeno.

Nato je sodišče prve stopnje temu ugovoru ugodilo in izdalo izpodbijani sklep. Ker so bili izvršilni predlog, sklep o izvršbi in ugovor izdani v času, ko je še veljal Zakon o izvršbi in zavarovanju iz leta 1978, je bilo treba tudi vsa pravna sredstva in sedanjo pritožbo presojati po določbah tega zakona.

Pravilno opozarja sodišče prve stopnje, da po 16. čl. ZIP dolgovni seznam, kot ga prilaga upnik, ni bil izvršilni naslov, na podlagi katerega bi bilo mogoče zahtevati izvršbo ali zavarovanje (16. čl.

ZIP).

V pritožbo pa upnik navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka ter ni ravnalo po sedanjem 108. čl. ZPP oz.

109. čl. ZPP/77 in ni pozvalo upnika, da predlog popravi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za dolžnost sodišča, da ravna po citiranih določbah takrat, kadar je vloga nerazumljiva, ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Predlog upnika pa je bil sposoben za obravnavo, saj je vseboval vse, kar je bilo zahtevano po takrat veljavni določbi 35. čl. ZIP. Gre zato, da je upnik predložil kot izvršilni naslov listino, ki po takrat veljavnem predpisu ni bila izvršilni naslov.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. čl. ZPP v zvezi s 14. čl.

ZIP).