Appeal allowed; first instance judgment voided for failure to reason on key fact of logo change.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, če v sodbi ni razlogov o tem, kako sodišče ocenjuje dejstvo, da je tožena stranka menjala logotip (grafično podobo znaka podjetja), glede na to, da je tožeča stranka med postopkom zatrjevala, da je do tedaj tožena stranka uporabljala logotip, ki je njeno avtorsko delo, pri čemer pa naj bi ga tudi skazila, nato pa je kmalu po prejemu opozorilnega pisma menjala logotip.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ta je zahtevala, da se ugotovi, da je tožena stranka ... d.o.o., Ljubljana, kršila moralne avtorske pravice tožeče stranke s tem, ko je v pravnem prometu s tretjimi na svojih dopisih skazila oblikovno rešitev logotipa Icom s tem, da je pomaličila črko " I ", črki " o " in " m " pa povezala. Nadalje je tožbeni zahtevek obsegal zahtevo, da se toženi stranki prepoveduje, da bi v bodoče kršila avtorske pravice tožnice, ki jih ima na logotipu Icom in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 340.380,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.4.1993 dalje do plačila, tožena stranka pa je dolžna na svoje stroške objaviti uvod in izrek sodbe v časopisu Delo v 15 dneh, pod izvršbo.

Zoper izpodbijano sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v prvem odstavku 338. člena. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti verjelo izpovedbama direktorja tožene stranke in priče K. K., medtem ko je izpoved tožeče stranke v celoti dalo "v nič", čeprav je jasno videti, da sta tako direktor kot tudi priča govorila drugače, kot pa je bilo dejansko stanje. Po mnenju pritožnice se je najprej treba vprašati, kako je direktorju ravno v času neposredno po srečanju s tožečo stranko padla na misel genialna ideja glede rešitve logotipa podjetja, saj obstaja neverjetno majhna možnost, da se našla dva, ki sta imela v mislih enako rešitev, od tega eden od njiju sploh ni oblikovalec, ima pa ideje, ki bi jih kazalo uporabiti tudi v drugi dejavnosti.

Pričevanje direktorja, da lahko z laserskim tiskalnikom oblikuješ različne pisave, je naravnost iz trte zvito, saj je jasno, da je tiskalnik za tiskanje, za oblikovanje pa potrebuješ program oziroma računalnik. Prav tako je naravnost neverjetno, da je tožnica ravno za toženo stranko oblikovala podoben logotip, za katerega tudi ima kopijo, in da se je potem minimalno modificiran logotip pojavil v materialu tožene stranke. Sklicevanje tožene stranke, da le ta stalno izboljšuje njihov znak in so ga tudi v lanskem letu spremenili, je sprenevedanje, saj je jasno, da mora biti znak firme prepoznaven, da se ljudem "vsede" v glavo in da takoj, ko ga zagledajo, pomislijo na točno določeno podjetje.

Logično je, da se neko podjetje odloči za oblikovanje celostne podobe ravno iz razloga prepoznavnosti in običajno se to ne dela vsako leto. Nenazadnje tudi stroški niso majhni. Seveda, če pa ima naročnik drugačne namene, potem je lahko tudi neprestano menjavanje logotipa logično. Pritožnica nadalje navaja, da prvostopno sodišče ni ugotavljalo, kako to, da je tožena stranka očitno po prejemu opozorilnega pisma tožeče stranke menjala logotip. Prav tako ni ugotavljalo, kako to, da tožena stranka, ki je bila nenazadnje pripravljena sporazumno rešiti zadevo, kot to izhaja iz pisma pooblaščencu tožeče stranke z dne 2.7.1994, navaja, da je prejela pogodbo o avtorskem delu s ceno 1800 DEM, medtem ko je tožnica navajala ceno 1000 DEM.

Tožeča stranka je šele po prejemu sodbe našla pogodbo o avtorskem delu, ki jo je tožena stranka prejela in česar le ta niti ne zanika. Prav tako prvostopno sodišče ni ugotavljalo, ali je tožena stranka, ki je, kot navaja, angažirala več oblikovalcev, le te res obvestila o tem. Glede cene za delo v znesku 2.400,00 DEM pa pritožnica pojasnjuje, da je to cena za celostno podobo, ne samo za idejno rešitev, kar je opravila tožeča stranka.

Dejstvo je, da tožena stranka ne bi smela uporabljati logotipa, ki ima tako minimalne spremembe, da jih laik brez podrobnega pregleda ne bi opazil.

Pritožba je utemeljena.

Iz razlogov v sodbi sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov prišlo do zaključka, da tožnica ni uspela dokazati, da je toženka v pravnem prometu uporabila njeno avtorsko delo, saj za izdelavo pet variant logotipa, zlasti za izdelavo četrte variante logotipa ni predložila nobenih dokazov, medtem ko sta tako direktor toženke, kot priča K. K. skladno in prepričljivo izpovedala, da je tožnica predložila le tri variante logotipa in nikakor ne pet. Prav tako pa po oceni sodišča prve stopnje tožnica ni uspela dokazati, da je varianta njenega logotipa številka štiri skažena, saj iz samega logotipa na dopisu z dne 4.3.1994 to ni razvidno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodba sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Po presoji pritožbenega sodišča je eno od odločilnih dejstev tudi to, da je tožena stranka (po navedbah tožene stranke septembra 1994) menjala logotip (grafično podobo znaka podjetja), ki ga je uporabljala od septembra 1993. Tožeča stranka je namreč med postopkom zatrjevala, da je do tedaj tožena stranka uporabljala logotip, ki je njeno avtorsko delo, pri čemer pa naj bi ga tudi skazila, nato pa je kmalu po prejemu opozorilnega pisma menjala logotip. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da je logično, da se neko podjetje odloči za oblikovanje celostne podobe in tako tudi znaka podjetja iz razloga prepoznavnosti. Ena od najpomembnejših funkcij znaka je namreč razlikovalna, zato bi bilo potrebno ugotoviti in v sodbi navesti tudi razloge o tem, kako sodišče ocenjuje dejstvo, da je tožena stranka menjala logotip (znak). Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka za izdelavo pet variant logotipa ni predložila nobenih dokazov, zaradi česar sodišče tudi ni povedalo, kako ocenjuje listino, ki jo je v dokaz svojih navedb predložila tožnica, to je listino pod A 3 prilog spisa, na kateri je pet variant logotipa in ki jo sodišče sicer omenja v razlogih sodbe.

Ker je torej sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, na podlagi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, v katerem bo sodišče prve stopnje moralo navesti tudi razloge o zgoraj navedenem odločilnem dejstvu, ter dokazno oceniti tudi listino, ki jo je v dokaz predložila tožnica (A3). Pri tem pritožbeno sodišče v zvezi z uporabo materialnega prava v sporni zadevi še pripominja, da je Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur.l. RS, št. 21/95), na katerega se v sodbi sklicuje sodišče prve stopnje, začel veljati šele 29.4.1995, medtem ko je prej veljal Zakon o avtorski pravici ( Ur.l. SFRJ 19/78 - 21/90).

Na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno določbo.