Court holds five-year statute of limitations applies to building management fees under service contract, not one-year. Verdict: dismissed.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Za stroške obratovanja hiše, ki jih terja upravnik zoper etažnega lastnika na podlagi pogodbe o opravljanju storitev upravljanja velja splošni petletni zastaralni rok.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi, opr. št. IV I 1661/95 z dne 21.8.1995 v 1. in 3. točki izreka glede glavnice 12.437,00 SIT, zakonitih zamudnih obresti obračunanih do 31.3.1995 v znesku 16.999,00 SIT in zakonitih zamudnih obresti od glavnice od 1.4.1995 dalje do plačila, ter za stroške izvršilnega predloga v višini 6.625,00 SIT. Tožencu je tudi naložilo, da povrne tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v višini 8.100,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da za terjatev tožeče stranke velja splošni petletni zastaralni rok in ne enoletni zastaralni rok. Vstraja, da gre v konkretnem primeru za subrogacijo po 299. členu ZOR in da je tožeča stranka vstopila v pravice prejšnjega upnika, kar pomeni, da ne more imeti več pravic in s tem daljši zastaralni rok.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih in vpogledanih listin ugotovilo, da je tožeča stranka upravnik stavbe .... v Ljubljani na podlagi pogodbe o opravljanju storitev upravljanja hiše in da v tem postopku vtožuje stroške za obratovanje hiše (iz 4. odst. 24. člena Stanovanjskega zakona) za hladno vodo, odvoz smeti in obratovalne stroške za obdobje od julija 1992 do septembra 1993, ki jih je za celo hišo plačala dobaviteljem, jih nato porazdelila med posamezne etažne lastnike na dogovorjeni način in od toženca zahteva povračilo nanj odpadajočega dela stroškov. Te dejanske ugotovitve toženec v pritožbi ne izpodbija, zato jih je tudi sodišče druge stopnje upoštevalo kot dejansko podlago za materialnopravno presojo utemeljenosti toženčevega ugovora zastaranja terjatve. Stališče sodišča prve stopnje, da za vtoževano terjatev velja splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR (Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/98) in ne enoletni zastaralni rok iz 1. točke 1. odstavka 378. člena ZOR, je pravilno.

Terjatev tožeče stranke ni terjatev dobavitelja zoper etažnega lastnika za izvršene dobave in storitve za potrebe gospodinjstva, za katero velja enoletni zastaralni rok iz 1. točke 1. odst. 378. člena ZOR. V obravnavanem primeru gre za terjatev iz izvrševanja obveznosti po pogodbi o naročilu v smislu 759. člena ZOR. Gre torej za terjatev na drugi dejanski in pravni podlagi, za katero velja splošni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Neutemeljene so zato pritožbene trditve toženca o enoletnem zastaralnem roku in subrogaciji v smislu 299. člena ZOR. V obravnavanem primeru ne gre za eno obligacijsko razmerje, v katerem je prišlo zaradi izpolnitve s subrogacijo do spremembe upnika, pač pa gre za razmerje, v katerem dobavitelj oziroma izvajalec v primeru večstanovanjske hiše uveljavlja svojo terjatev nasproti upravniku hiše za opravljene dobave ali storitve in nato za drugo razmerje, v katerem upravnik po izvršenem plačilu dobavitelju opravi porazdelitev in terja povrnitev stroškov na podlagi pogodbe o naročilu. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo ugovor zastaranja toženca kot neutemeljen.

V čem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, toženec v pritožbi ni pojasnil, sodišče druge stopnje pa samo po uradni dolžnosti bistvene kršitve določb pravdnega postopka absolutnega značaja (iz 2. odstavka 354. člena ZPP) tudi ni ugotovilo.

Ker ni podan noben od zatrjevanih pritožbenih razlogov in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo toženca zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. list RS št. 26/99 je sodišče druge stopnje v tej sodbi uporabilo določbe ZPP, Ur. list SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92.