Appeal allowed; first instance court wrongly denied management company's standing to collect heating costs before management agreement.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Ker je trajanje opravljanja nalog iz SZ vezano na pooblaščeno organizacijo prav do trenutka sklenitve pogodbe o upravljanju iz 22. člena SZ (145. člen SZ), pooblaščena organizacija (SPL) iz te pravne (in dejanske) podlage črpa svojo aktivno legitimacijo za izterjavo stroškov ogrevanja od enega lastnika večstanovanjske hiše.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi istega sodišča z dne 27.11.1995, opr.št. II I 2666/95 v 1. in 3. točki njegovega izreka, tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe in da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 29. čl. Stanovanjskega zakona (SZ), ker je za presojo konkretnega primera treba upoštevati določbe SZ v delu, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjskih hiš. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo, pritožbeno sodišče pa v postopku in v sodbi sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev, na katere mora ob reševanju pritožbe paziti, glede na določbo drugega odst. 365. čl. ZPP/77, po uradni dolžnosti.

Utemeljeno pa očita tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka v obdobju, na katero se nanaša njena terjatev napram tožencu za stroške ogrevanja upravljala s hišo ..., v kateri je tudi toženčevo stanovanje, je napačno na podlagi določbe 29. čl. SZ zaključilo, da je tožeča stranka kot upravnik le zakoniti zastopnik lastnikov stanovanj, zaradi česar v tem sporu naj ne bi bila aktivno legitimirana.

SZ v drugem odst. 145. čl. določa, da do sklenitve pogodbe iz 22. čl.

tega zakona (pogodba o upravljanju, ki jo sklenejo lastniki v večstanovanjski hiši zaradi urejanja medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem več stanovanjske hiše) opravlja naloge iz tega zakona skupnost stanovalcev oziroma pooblaščena organizacija. V konkretnem primeru torej lastniki stanovanj v času, na katerega se nanaša terjatev tožeče stranke še niso sklenili pogodbe o upravljanju v pomenu določb 22. čl. SZ. Trajanje opravljanja nalog iz tega zakona pa je vezano na pooblaščeno organizacijo prav do trenutka sklenitve pogodbe o upravljanju iz 22. čl. (145. čl. SZ). Prav iz takšne dejanske in pravne podlage pa črpa tožeča stranka svojo aktivno legitimacijo v tem sporu. Po določbi 24. čl. SZ namreč obsega upravljanje med drugim tudi vzdrževanje in obratovanje stanovanjske hiše in vse storitve s tem v zvezi. Torej tudi razdeljevanje stroškov ogrevanja in njihovo izterjavo.

Po obrazloženem je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odreklo tožeči stranki aktivno legitimacijo v tej pravdi. Ker pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, tudi ni preizkušalo višine vtoževane terjatve. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo moralo razveljaviti in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odst. 166. čl. ZPP.