Contractual claim dismissed; contractor not jointly liable for client's voluntary relationship damages.

Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Naročnik ni v solidarni odškodninski zavezi, če terjatev izvira iz voljnega razmerja med izvajalcem in tožnikom.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 287.575,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, v 15-ih dneh pod izvršbo. Obenem je tožeči stranki naložilo, naj povrne pravdne stroške tožene stranke v višini 3.375,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik navaja, da je zmotno stališče prvega sodišča, ko pravi, da je škoda na uporabljenem in odpeljanem kamenju pogodbena škoda med tožnikom in izvajalcem. Tožnik je bil v podrejenem položaju, postavljen pred izvršena dejstva, zato njegovega zaupanja v obljube, da mu bo kamenje vrnjeno, ni mogoče šteti kot privolitev, razmerja pa ne kot pogodbeno razmerje. Pritožnik nadalje navaja, da je sodišče brez vsake obrazložitve štelo, da tožnik ni bil dobroverni posestnik zemljišča, dobrovernost se, tako pritožnik, namreč domneva. Kot posestnik in uživalec je imel od plodov določeno korist, ta pa je bila s posegom tožene stranke uničena. Kdor pa pretrpi takšno prikrajšanje, utrpi škodo in je upravičen do odškodnine, zaključuje pritožnik.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče tako nima pomislekov v pravilnost izpodbijane odločitve, kakor tudi ne v utemeljenost razlogov prvega sodišča. Glede škode, ki naj bi tožniku nastala s posekom dreves, je že prvo sodišče poudarilo, da pogoji za obstoj odškodninske odgovornosti iz več razlogov niso podani. To, da tožnik ni bil in ni lastnik dreves in plodov tako ali tako ni sporno. Sodišče podaja tudi prepričljiv razlog, zakaj šteje, da tožnik ni bil niti dobroverni posestnik. Že iz njegovih navedb namreč izhaja, da je vedel, da ni lastnik, prav tako pa je tudi vedel, da nima nobenega pravnega naslova za uživanje spornih dreves.

S posegom tako ni bila okrnjena nobena pravno varovana dobrina tožeče stranke, pa tudi do nikakršnega zmanjšanja njegovih sredstev ni prišlo (155. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tako o škodi sploh ni moč govoriti, ne glede na to, da je izključena tudi protipravnost, saj so bila za poseg dana vsa potrebna lastnikova soglasja.

Drugačen je položaj v zvezi z odpeljanim in uporabljenim kamenjen, vendar tudi glede tega pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi prvega sodišča. Odločilnega pomena v tem delu je, da niso izpolnjeni pogoji za odgovornost tožene stranke po 207. členu ZOR. V skladu s tem zakonitim določilom odgovarja naročnik del tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila z izvajanjem teh del, solidarno z izvajalcem. To pravilo širi odškodninsko zvezo od neposrednega povzročitelja tudi na naročnika del. Zakon pa ne nudi nobenega temelja, da bi se to pravilo lahko razlagalo tako razširjujoče, da bi bil v slehernem civilnopravnem razmerju, ki se vsaj deloma nanaša na izvajanje del, v zavezi poleg izvajalca tudi naročnik. Pravilo namreč gradi na teoriji o interesnih sferah. Teleološka razlaga tega pravila (razlaga po namenu) tako privede do zaključka, da naročnik del nosi riziko za škodo, ki se pripeti ob izpolnjevanju podjemniške pogodbe.

Dogovori v zvezi s tožnikovimi premičninami (spornim kamenjem) so tako že izven dometa naročnikove udeležbe pri posegu (pri polaganju plinovoda na sporni nepremičnini). Že iz tega razloga je tožbeni zahtevek naperjen zoper toženca v obravnavani zadevi, neutemeljen.

Civilnopravno podlago razmerja v zvezi s spornim kamenjem nakazuje že prvo sodišče. Bistveno za to zadevo je, da gre za razmerje med izvajalcem in tožnikom. Ob tem, da tožena stranka sploh ni pasivno legitimirana, je tako nadaljnje ugotavljanje, ali gre v razmerju med izvajalcem in tožnikom za neupravičeno pridobitev, za pogodbeno razmerje ali morebiti celo za lastninskopravne zahtevke, za obravnavano zadevo nepomembno, saj izvajalec del ni stranka tega postopka.

Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena ter je bilo potrebno izpodbijano sodbo potrditi sklicujoč se na prvostopne razloge, saj prvo sodišče ni zagrešilo tudi nobenih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (365/2 čl. ZPP).