Apparent contract invalid between parties; actual contract between seller and real buyer prevails under apparent contract law.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pogodba med prodajalcem in navideznim kupcem med njima nima učinka, velja pa pogodba med prodajalcem in pravim kupcem, s katerim je bila glede na soglasje volj sklenjena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega bi bila toženka dolžna plačati tožeči stranki 2,165.400,00 SIT s pripadki. Tožeči stranki je naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje o tem, kdo je bil pogodbena stranka v zvezi s sklepanjem kupoprodajne pogodbe glede nakupa avtomobila in komu je bil avtomobil izročen. Toženka je z izrecnim podpisom potrdila, da je vozilo prejela, z njim se je tudi odpeljala, čeprav je vozil tretji - D. M., ker je imel vozniško dovoljenje. Sodišče prve stopnje naj bi tudi prezrlo izpovedbo priče J. Z. v delu, ko ta pojasnjuje, da se je toženka sama ponudila, naj se kupoprodajna pogodba glasi na njeno ime in izročila osebne dokumente, prezre pa tudi izpovedbo priče S. K. v delu, ko je le-ta pojasnjeval, da je za plačilo kupnine poleg toženke jamčil tudi toženkin oče. Dejstvo je, da sta bila pri sklepanju kupoprodajne pogodbe prisotna tako toženka, kot njen oče, vozilo pa je bilo izročeno toženki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, po katerih je bil dejanski kupec spornega vozila D.

M., medtem ko je toženka nastopala le kot formalni kupec, naveden v pisni kupni pogodbi z dne 12.4.1998. Prav tako pritožbeno sodišče tudi sprejema prvostopne ugotovitve o tem, da je bil avtomobil izročen dejansko D. M. in ne toženki. Za takšne svoje dejanske zaključke je imelo prvostopno sodišče podlago v izvedenih dokazih, ki jih je skrbno ocenilo, vsakega posebej in v njihovi celoti. Ni mogoče mimo izpovedbe samega direktorja tožeče stranke, ki je povsem jasno izpovedal, da je vodil vse pogovore v zvezi s prodajo avtomobila z M., da je za kupca smatral M. in da s toženko nima ničesar.

Po njegovem naročilu so tudi M. izstavili pooblastilo za uporabo vozila na njegovo ime. Navedeno v povezavi z izpovedbami drugih zaslišanih pa ne vzbuja dvoma v pravilnost prvostopnega zaključka, po katerem je toženka nastopala kot kupec le formalno, zaradi pomanjkljivih dokumentov pravega kupca M.. Navedenega ne spremeni izpovedba priče J. Z., da se je toženka sama ponudila, da naj se kupoprodajna pogodba glasi na njeno ime in da je sama izročila osebne dokumente. Pritožba pa ob tem pozablja, da je navedena priča povedala, da ne pozna kakšnih drugih okoliščin v zvezi s sklepanjem pogodbe, ker ni bila prisotna, ko so se vodili pogovori, temveč je samo na stroj napisala kupno pogodbo, ko so ji bili povedani ustrezni podatki.

Tako je povedala, da ve, da je bila kot kupec v pismeni pogodbi navedena toženka, ne ve pa, kdo je bil dejanski kupec. Tudi pritožbeno sklicevanje na izpoved priče S. K. je iztrgano iz celotnega konteksta izpovedbe te priče. Priča je namreč jasno povedala, da je imela D., to je M., za kupca avtomobila, da je bil kot fiktivni kupec navedena toženka zato, ker dejanski kupec ni imel slovenskega državljanstva in da je bilo dogovorjeno, da bi moral preostanek kupnine prinesti D.. Ob takšnem dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga pritožbeno sodišče sprejema, pa je jasno, da je bila pismena pogodba, sklenjena med tožečo stranko in toženko navidezna, ta pogodba je prikrivala pravo pogodbo, sklenjeno med tožečo stranko in D.

M.. Na podlagi določbe prvega odstavka 66. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, če pa prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Na podlagi navedene določbe torej velja pogodba med tožečo stranko in M., pogodba, ki je bila le navidezno sklenjena med pravdnima strankama, pa nima med njima učinka. Ker toženka ni bila pravi kupec avtomobila, niti ji avtomobil ni bil izročen, ni dolžna plačati kupnine in je tako sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno ni podan noben uveljavljani pritožbeni razlog, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP pa pritožbeno sodišče tudi ne najde, in je zato pritožbo na podlagi 368. člena ZPP/77 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.