Appeal dismissed; violation of pre-emptive right does not justify declaring a contract void.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Kršitev predkupne pravice v nobenem primeru ni razlog za uveljavljanje ničnosti, tako da celo predkupni upravičenec sam ne bi mogel zahtevati drugega kot le razveljavitev pogodbe in sklenitev pogodbe z njim.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo zavrnilo del primarno uveljavljanega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 4.12.1997, ki so jo sklenili sedaj pok. M. P. kot prodajalec in toženca V. F. in K. U. kot kupca glede 23/200-tink nepremičnine, vpisane pri vl.št.

207 k.o. ...... za kupnino 5,000.000,00 SIT.

Zoper citirano sodbo se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni rešilo v celoti, ampak je odločilo le o 1. točki primarno uveljavljanega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti, ne pa tudi o preostalem delu primarnega zahtevka tj. o restituciji. Tožnica meni, da je zaradi tega izpodbijano sodbo potrebno razveljaviti. S pritožbo tožnica sodišču prve stopnje očita tudi nepravilno uporabo materialnega prava. Ugotovitev sodišča, da tožnica nima aktivne legitimacije, je po mnenju tožnice napačna, saj gre pri sporni kupoprodajni pogodbi za absolutno ničnost, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti samo, nanjo pa se lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Tožnica kot univerzalna dedinja prodajalca iz sporne pogodbe pa nedvomno ima interes, da se sporna pogodba razveljavi in doseže lastništvo nepremičnine iz te pogodbe. Pri prodaji nepremičnine, ki je kulturni spomenik, je potrebno nepremičnino ponuditi v predkup predkupnim upravičencem, česar tožena stranka ni storila, zato je prodaja nična. Tožnica sodišču prve stopnje tudi očita, da v sodbi ni obrazložilo, zakaj je štelo, da predmet sporne prodaje ni več spommenik in zato tega razloga sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožnica v pritožbi nadalje navaja, kot je navajala že v tožbi, da sta stranki sporne kupoprodajne pogodbe razpolagali s predmetom pogodbe, ki je nemogoč oz. nedopusten, zaradi česar je sporna pogodba prav tako nična, na kar bi sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti in takemu dogovoru med strankama pogodbe ne bi smelo dati nobene pravne relevance. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izdalo delno sodbo, s katero je razsodilo le o tistem delu zahtevka, ki je bil zrel za končno odločbo tj. o zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, kar je v obrazložitvi sodbe dovolj jasno in natančno pojasnilo. Sicer pa pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka v uveljavljanem smislu ni podan v nobenem primeru zgolj zaradi tega, če sodišče ne odloči o vseh zahtevkih, o katerih se mora odločiti s sodbo, ali ne odloči o delu zahtevka, saj ima za take primere stranka na razpolago posebej predvideno procesno dejanje (glej 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77), kar velja še zlasti v danem primeru, ko je v pritožbenem postopku že itak predmet preizkusa le delna sodba sodišča prve stopnje (329. čl.

ZPP/77).

Navedbe tožnice o njenem interesu za ugotovitev ničnosti sporne kupoprodajne pogodbe niso smiselne, ker ona sama ni niti predkupna upravičenka, niti solastnica nepremičnine, na kateri se skupni prostori in funkcionalna zemljišča uporabljajo glede na delež, ki ga ima vsak izmed solastnikov.

Tožnica v pritožbi vztraja pri navedbah, da sklenitev sporne kupoprodajne pogodbe nasprotuje prisilnim predpisom in da je zato nična. Predpis, ki naj bi mu po mnenju tožnice sporna pogodba nasprotovala, je Zakon o naravni in kulturni dediščini (Ur.l. SRS, št. 1/81, 42/86 in Ur.l. RS, št. 26/92), ki v 40. členu nalaga imetniku spomenika (v konkretnem primeru nepremičnine, ki je predmet sporne pogodbe) obveznost, da mora ponuditi spomenik v predkup občini oz. državi, torej je bila obveznost kršena s strani prodajalca iz kupoprodajne pogodbe in ne tožencev kot kupcev. Kršitev predkupne pravice pa v nobenem primeru ni razlog za uveljavljanje ničnosti, tako da celo predkupni upravičenec sam ne bi mogel zahtevati drugega, kot le razveljavitev pogodbe in sklenitev pogodbe z njim. Nikakor pa ni mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Tožničin očitek, da sodišče prve stopnje v sodbi ni obrazložilo, zakaj šteje, da predmet sporne prodaje ni več spomenik in da zato tega razloga sodbe ni mogoče preizkusiti, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje meni, da se razloge prvostopenjske sodbe ob upoštevanju vsebine določbe 40. čl. Zakona o naravni in kulturni dediščini s tem v zvezi, da razumeti in da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti. Sicer pa to dejstvo glede na zgoraj obrazloženo sploh ni odločilno.

Glede tožničinih navedb o nemožnosti oz. nedopustnosti predmeta pogodbe sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom prvostopenjske sodbe in dodaja še, da je prodajalec s kupoprodajno pogodbo tožencema prodal le solastniški delež na nepremičnini in sicer 23/200-tink; zato je brezpredmetno sklicevanje na ničnost oz.

izpodbijanje kupoprodajne pogodbe zaradi nepravilnega prenosa skupnih prostorov nepremičnine (hodnik, atrij, kurilnica, skladišče goriva) v izključno lastnino. Še posebej, če med solastniki glede uporabe skupnih prostorov in funkcionalnih zemljišč ni nobenih sporov.

Ker obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov (drugi odst. 365. čl. ZPP/77), je bilo treba tožničino pritožbo na podlagi določbe 368. čl. ZPP/77 kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.