Supreme Court dismisses appeal on non-material damage compensation for physical pain and mental suffering from contamination.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi skaženosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 2.600.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 5.12.1996 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 200.093,00 SIT. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti delu drugostopne sodbe, s katerim je bila zavrnjena pritožba proti zavrnilnemu delu prvostopne sodbe, je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Podatki v pravdnem spisu, izvedeniško mnenje in izpovedba tožnice dokazujejo, da bi moralo sodišče tožeči stranki prisoditi iz naslova prestanih fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem vseh zahtevanih 1.000.000,00 SIT (prisojeno ji je bilo le 600.000,00 SIT), iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti pa vseh zahtevanih 500.000,00 SIT (prisojeno ji je bilo le 300.000,00 SIT). Tožnica je imela poškodovano glavo in nos, zaradi česar je prihajalo tudi do težav pri dihanju. Deformacija nosu je dobro vidna. Pri socialnih stikih tožnica občuti to telesno hibo. Reviziji naj se zato ugodi in tožnici prisodi še nadaljnjo odškodnino v skupnem znesku 600.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano in ki jih tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da je trpela tožnica zaradi zloma nosne kosti in zloma stopalnice stalne hude telesne bolečine dva dni, hude občasne bolečine pa pet dni. Nato so bolečine prešle v lahke stalne bolečine, ki so trajale mesec dni, nadaljnja dva meseca pa je trpela še občasne lahke telesne bolečine. Pretežni del opisanih bolečin je bil posledica poškodbe levega stopala. Tudi po navedenih obdobjih so se lahke telesne bolečine pojavljale še več mesecev in sicer ob večjih fizičnih obremenitvah kot npr. stoji in daljši hoji. Hospitalizirana je bila tri dni. Zdravljenje je bilo povezano z neugodjem, saj je morala nositi mavec, nato pa še mavčno longeto. Zaradi poškodbe nosu so nastopile tudi težave z dihanjem, zaradi česar je imela prvi dan po poškodbi nameščeno cevko zaradi lažjega dihanja. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje prisodili tožeči stranki iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem 600.000,00 SIT.

Denarno zadoščenje v navedenem znesku je tudi po presoji revizijskega sodišča povsem v skladu s kriteriji, ki so določeni v 200. členu zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine za nepremoženjsko škodo, intenzivnosti prestanih bolečin in časa njihovega trajanja). Zato ni utemeljena revizijska trditev, da bi moralo biti tožeči stranki ob pravilni uporabi materialnega prava iz tega naslova prisojenih še dodatnih 400.000,00 SIT.

Obe nižji sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo tudi pri določitvi denarnega zadoščenja iz naslova duševnih bolečin, ki jih tožeča stranka trpi zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje, ki je imelo neposreden stik s tožnico, je (tako kot izvedenec) ugotovilo, da je pri tožeči stranki nastala "rahla deformacija nosne piramide zaradi zloma nosne kosti, šepavost pa je pri tožnici le malo opazna". Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je denarno zadoščenje v znesku 300.000,00 SIT, ki je bilo v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje triintrideset let stari tožnici prisojeno iz naslova duševnih bolečin, ki jih trpi zaradi skaženosti, povsem v skladu s stopnjo duševnih bolečin, ki jih tožnica trpi in ki jih bo zaradi skaženosti trpela v bodoče. To pa pomeni, da sta v izpodbijani pravnomočni odločbi tudi določbi 200. in 203. člena ZOR pravilno uporabljeni, zahteva tožeče stranke, da se ji iz tega naslova prisodi še dodatnih 200.000,00 SIT, pa ni utemeljena.

Po povedanem se je pokazalo, da ni podan v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da nižji sodišči med obravnavanjem zadeve nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).